Evrointegracije: projekt po meri kapitala

avt. Matej Križanec

avtorica ilustracije: Julija Zupan

Današnja družbena nasprotja in konflikte v glavnem narekujeta dve osi; prva je nasprotje med perifernimi območji, iz katerih presežna vrednost odteka, in centralnimi območji, proti katerim se steka. Druga os je nasprotje med manjšino, ki si prilašča velik del proizvedenega bogastva in ostalim prebivalstvom. Evropska unija pa tudi Evropa v širšem ekonomsko-političnem smislu je ravno tako razdeljena na dominantni center in podrejeno periferijo. Ta razdelitev je v evropskem kontekstu od velike gospodarske krize leta 2008 naprej v javnem diskurzu postala vse pogostejša. Vmes se pojavlja še izraz polperiferija, ki naj bi označeval prehodne države, ki izkazujejo tako značilnosti centra kot periferije.

Čeprav se zgoraj omenjeni pojmi pogosteje pojavljajo od zadnje ekonomske krize naprej, pa razmerja, ki jih povzročajo, niso nastala nedavno ali z omenjeno krizo, pač pa so posledica procesov v zgodovinskem razvoju kapitalističnega produkcijskega načina. V pričujočem prispevku bomo poskušali izpostaviti ključne zgodovinske momente, ki so pripeljali do aktualnega stanja in potegniti sklepe. Glavni predpostavki, ki bosta služili za miselni okvir, sta naslednji:

a) Današnja razmerja med politično-ekonomskim centrom in periferijo v Evropi imajo svoje zgodovinske začetke v industrijski revoluciji poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja, saj se je v tem obdobju zgodil pomemben geografski premik centra evropskega kapitala.

b) Evropska unija je edinstvena in kompleksna naddržavna tvorba, ki je nastala kot poskus evropskih nacionalnih kapitalov, da naslovijo problem lastnih medsebojnih nasprotij in zunanjih pritiskov.

Spojitev kapitala in države

Analiza razmerja med centrom in periferijo zahteva predhoden zgodovinski pregled razmerja med kapitalom in državo.

Današnja prepletenost države in naddržavnih struktur s kapitalom je tako v Evropi kot drugje po svetu rezultat zgodovinskega razvoja kapitalističnega proizvodnega sistema. V obdobju klasičnega evropskega liberalizma v 19. stoletju je vse bolj na veljavi pridobivala paradigma laissez-fair, ki se s povzdigovanjem “svobode posameznika” ni omejevala samo na intelektualni nivo, pač pa se je usidrala tudi na gospodarskem področju. Liberalci so v svoji maniri zagovarjali svobodni trg, prosto konkurenco in zasebno lastnino, vse to pa naj bi branila država, katere vlogo so videli izključno v položaju nekega “pasivnega policaja”. V tej paradigmi so lasten ekonomski (in razredni) interes prepoznali takratni industrialci. Politični ustroj Britanije v 19. stoletju je podrejene razrede delavcev in kmetov sistematično izključeval iz odločevalskih procesov in jim onemogočal kakršen koli vpliv na gospodarski ustroj države; medtem ko je bil zgornji dom britanskega parlamenta (House of Lords) rezerviran za aristokracijo, je bil spodnji dom (House of Commons) sestavljen iz predstavnikov kapitala in zemljiških veleposestnikov.

Britanijo dajemo za primer, ker je bila v omenjenem obdobju v centru svetovne politične in gospodarske moči. Industrijska revolucija (cca. 1760 – 1840) je odprla nove možnosti proizvodnje blaga, posledica liberalne ekonomske paradigme pa je bila koncentracija proizvodnje. Ta je v industrializiranem svetu sčasoma privedla do vzpostavitve monopolov; konkurenčni boj na trgih je prinesel zmagovalce in poražence, medtem ko so gospodarske krize poskrbele za odpadanje šibkejših in manj prilagojenih podjetij. Po krizi, ki se je začela leta 1873 in zajela dobršen del industrializiranega sveta v Evropi in Severni Ameriki, se je kapital začel še močneje koncentrirati, saj so podjetja, ki so krizo preživela, iz nje izšla s še boljšo perspektivo. Do naslednje večje gospodarske krize leta 1900 so se v industrializiranih državah, predvsem v Britaniji, Nemčiji in v ZDA vzpostavili že prvi karteli oz. trusti (združenja podjetij).

Industrijski karteli so z akumulacijo kapitala postajali vse vplivnejši in si svoj položaj na trgu sproti utrjevali z različnimi mehanizmi. Ti mehanizmi so vključevali od strateških odkupov manjših podjetij do kartelnih dogovarjanj s ciljem omejevanja konkurentov. Svobodni trg je tako postajal bojno polje vse močnejših podjetij in paradoksalno privedel do koncentracije kapitala in monopolov, kot je pol stoletja poprej napovedoval Marx.

Ta koncentracija kapitala v industrijskem sektorju je postopoma privedla do povezovanja kartelov s finančnim kapitalom, kar je banke postavilo v novo vlogo. Razvoj finančnega kapitala je potekal na podoben način kot razvoj industrijskega; svobodna konkurenca je sčasoma privedla do koncentracije moči in vzpostavila finančno oligarhijo, ta pa je s kreditiranjem financirala razrast industrijskega kapitala ter z obrestmi hkrati oplajala sebe. Lenin (1917) razvoj finančnega kapitala in novo vlogo bank opiše sledeče:

“… Vzporedno z razvojem bankarstva in njegove koncentracije v maloštevilnih ustanovah preraščajo banke iz skromne posredovalniške vloge v vsemogočne monopoliste, ki razpolagajo skoraj z vsem denarnim kapitalom vseh kapitalistov in malih gospodarjev, prav tako pa tudi z večino proizvajalnih sredstev in izvorov surovin v dani deželi ter v celi vrsti dežel. To pretvarjanje mnogoštevilnih skromnih posredovalcev v peščico monopolistov tvori enega osnovnih procesov pri preraščanju kapitalizma v kapitalistični imperializem … “

Monopolistične zveze kapitalistov, karteli in trusti so si sčasoma razdelili notranje trge posameznih industrijsko razvitih držav. Karteli so predstavljali novo obliko organizacije podjetja; Lenin obdobje pred in po nastanku monopolističnih zvez opredeljuje s pojmoma stari oziroma novi kapitalizem. Glavne značilnosti starega kapitalizma so po Leninu bile svobodna konkurenca, množica igralcev na trgu in “čista” podjetja, medtem ko so za novi kapitalizem (po l. 1900) značilni monopoli, karteli in diverzifikacija panog.

Na prelomu 20. stoletja je bil svet razdeljen med kolonialne sile, industrijski kapitalisti in finančni oligarhi pa so v posameznih državah tvorili nacionalne elite. Interes teh elit je sovpadal z imperialnimi ekspanzijami posameznih držav, predvsem razvitih industrijskih sil, kot so bile Britanija, Francija, Belgija in Nemčija. Konkurenca posameznih nacionalnih elit je hkrati predstavljala konkurenco med imperialnimi državami. Kako so se prekrivali interesi imperialnih držav in nacionalne buržoazije morda dobro ponazarja stališče milijonarja Cecila Rhodesa, britanskega rudarskega magnata in politika, ki je v britanski teritorialni ekspanziji in podrejanju ozemelj britanski kroni videl nujnost za ohranitev obstoječih razmerij med delom in kapitalom ter za pomiritev socialnih vprašanj angleških delavcev, zaradi katerih je v zraku visela nevarnost upora.

Območja vzhodne in jugovzhodne Evrope, ki so se nahajala pod otomansko in rusko oblastjo, so zaradi pozne in relativno šibke industrializacije v politični in ekonomski moči močno zaostajala za zahodno Evropo in zavzemala vse bolj podrejen in odvisen položaj.

Industrijska revolucija in nova razmerja moči

Na tej točki se nam že kaže, da današnja geografska postavitev centra in periferije v Evropi izvorno ni posledica sodobnih evropskih integracij, ampak ima precej daljšo zgodovino razvoja, ki mu lahko sledimo vsaj od industrijske revolucije naprej. Kot pokazano v prejšnjem poglavju, je obdobje poznega 19. stoletja zaznamovalo formiranje kartelnih združb in močnejšo spojitev kapitala z imperialno oz. nacionalno državo.

Z industrijsko revolucijo, ki se je začela v drugi polovici 18. stoletja, se je zgodila pomembna tranzicija v proizvodnem procesu, katere posledica je bila množična industrializacija evropskih držav na čelu z Britanijo. Temelji industrijskega razvoja so sloneli na novem načinu obdelave kovin, strojegradnji in tekstilni proizvodnji, vse skupaj pa je bilo pospešeno s predhodno iznajdbo parne tehnologije. Ključne za industrijski razvoj so bile surovine, v prvi vrsti premog in železo. Okoli nahajališč teh dveh rud so se začela nastajati prostrana industrijska središča.

Britanija je bila že sredi 18. stoletja zahvaljujoč močni mornarici vodilna svetovna trgovska sila, ki je trgovala med drugim tudi s Kitajsko. Hkrati je imela dostop do bogatih nahajališč surovin, ki so bile temeljne za izgradnjo industrijske baze.

Preostali deli Evrope so se industrializirali kasneje. Temu lahko pripišemo mnogo razlogov, eden ključnih pa so bile zagotovo napoleonske vojne, ki so zavrle trgovino in komunikacije ter gospodarsko izčrpavale vpletene države. Do sredine 19. stoletja je industrijska revolucija vendarle dosegla najprej Belgijo, nato pa še Nemčijo in Francijo. Glavna prednost, ki so jo imele te države razen bližine do centra industrijskega razvoja, so bila bogata nahajališča premoga na območju Belgije in Porurja.

Industrializacija, ki se je mahoma razširila po zahodni Evropi, pa je po drugi strani nekatere dele celine skoraj popolnoma zaobšla; nekdanja močna kolonialna imperija Španija in Portugalska sta namesto industrijskega razvoja doživljali stagnacijo ter upad politične in gospodarske moči. Industrializacija v Španiji se je odvijala na zelo omejenem območju Katalonije in Baskovske pokrajine, medtem ko je na Portugalskem praktično izostala. Istočasna izguba kolonij v Latinski Ameriki, serija političnih prevratov in vojne s sosednjimi imperiji so Španijo potiskale vse bolj na margino. Politični in ekonomski center moči se je dokončno premaknil na severozahod Evrope.

Istočasno so se s formiranjem (novih) evropskih centrov moči vzpostavili tudi regionalni centri in periferije znotraj držav. Za primer vzemimo Italijo. Podobno kot Španijo in Portugalsko je tudi Italijo industrializacija dosegla relativno pozno, dodaten razlog za to pa je bila njena politična razdrobljenost, ki se je končala šele z združitvijo leta 1861. Že takrat so se kazale ogromne razlike med severom in jugom nove države. Za slednjega so bili značilni visoka stopnja nepismenosti, infrastrukturna nerazvitost in velike razredne razlike. Razmerja, ki so bila realnost takrat, so se ohranila vse do danes. Italijansko gospodarstvo na splošno je za razliko od nemškega, kjer so se proti koncu 19. stoletja začeli formirati močni kapitalistični karteli, dolgo slonelo na manjših podjetjih in obrtništvu.

Vzhod in jugovzhod celine sta bili pretežno ruralni regiji. Razvoj tega dela Evrope je v veliki meri narekovala “ujetost” v rusko in otomansko vplivno območje.  Za ponazoritev razmer, v katerih so se nahajale te regije, naj služi že podatek, da so v Ruskem imperiju, ki je zajemal takrat večino vzhodne Evrope, tlačanstvo (uradno) odpravili šele s carjevo reformo leta 1861. Zaostalost družbeno-političnega sistema v Rusiji, ki se je desetletja po začetku industrijske revolucije na Zahodu, šele začel počasi prebijati iz fevdalizma, je šla z roko v roki z zaostalostjo gospodarstva. Razvoj ruske industrijske baze se je začel z investicijami tujega kapitala iz industrijsko razvitega evropskega centra, vzporedno pa se je začela vzpostavljati domača nacionalna buržoazija. Podobna situacija je bila na Balkanu, ki je stagniral pod otomanskim državnim ustrojem, ki je, podobno kot v Rusiji, razen v določenih regijah, na splošno onemogočal širšo industrializacijo.

Sklep, na katerega nas napeljuje zgodovina industrijskega kapitalističnega razvoja, je ta, da je industrijska revolucija povzročila premik centra ekonomske in s tem politične moči v zahodno Evropo. Z novim načinom produkcije je prišlo do pospešenega razvoja produkcijskih sredstev in nikoli prej videne akumulacije kapitala s strani vladajočih razredov v teh državah. Nemčija je na prelomu v 20. stoletje dohitela in prehitela nosilko industrializacije Britanijo ter postala največje svetovno gospodarstvo, njen vzpon pa je zaostril antagonizme med imperialnimi silami in na koncu privedel do dveh velikih vojaških konfliktov – prve in druge svetovne vojne.

Integracije po drugi svetovni vojni

Proti koncu druge svetovne vojne je že bilo jasno, da se bo povojna ureditev Evrope odvijala v dveh velikih blokih; na eni strani je nastal blok planskih realsocialističnih gospodarstev pod vodstvom Sovjetske zveze, na drugi strani kapitalistični zahod pod okriljem ZDA oz. ameriškega kapitala. Nekdanje evropske imperialne sile in njihovi vladajoči razredi so se po drugi svetovni vojni prvič znašli v odvisnem položaju v razmerju do ZDA, saj so se za svoje preživetje in ohranitev družbenega reda bili prisiljeni nasloniti na ameriški kapital in vojaško pomoč. Vzpon ameriškega imperializma se je začel sicer že mnogo pred drugo svetovno vojno, vendar so bile ZDA zdaj prvič v položaju, ko so morale zaščititi svoje interese na evropski celini pred grozečo nevarnostjo, ki jo je predstavljal sovjetski blok. Za utrditev svojega položaja pred Sovjeti in hkratno dominacijo nad evropskimi zaveznicami so Američani realizirali Marshallov plan, ki je predstavljal investicijsko injekcijo za oživitev evropskega gospodarstva in hkrati uvedel fordistični način industrijskega procesa, s katerim je ameriški kapital moderniziral industrijsko proizvodnjo v Evropi. Ozemeljsko ekspanzijo zahodnega kapitala na vzhod je po drugi svetovni vojni preprečeval COMECON – blok socialističnih gospodarstev, v okviru katerega so vzhodnoevropske države začele razvijati lastno industrijsko bazo po načelih sovjetskega ekonomskega plana. Jugoslavija je kmalu ubrala samostojno variacijo socializma, se oddaljila od vzhodnega bloka in si ustvarila poseben geopolitični položaj med obema blokoma.

Odvisnost zahodne Evrope od ameriškega kapitala in hkratna grožnja, ki jo je predstavljal vzhodni blok, pa je evropske vladajoče razrede spodbudila k ideji o vzpostavitvi skupnega trga. Medtem ko je bil britanski kapital tesno povezan z ameriškim, so vladajoči razredi v Franciji in Nemčiji bili mnogo bolj vezani na celinsko Evropo. Tukaj je treba omeniti predvsem Nemčijo, ki je bila neposredno po drugi svetovni vojni ekonomsko uničena in ozemeljsko okleščena. Velik udarec je doživela prav industrijska infrastruktura, ki je bila temelj nemškega gospodarstva. Francoski imperializem je v Afriki in jugovzhodni Aziji izgubljal tla pod nogami, zato se je Francija z izgradnjo industrije posvetila utrjevanju svoje vloge v Evropi. Priložnost za to se je ponujala ravno preko tesnejše ekonomske integracije z Nemčijo in posledično se je Francija začela transformirati iz pretežno agrarne v industrijsko državo, kar je povzročilo rast proletariata in upadanje deleža kmetstva. Podoben proces se je odvijal v Italiji, Španiji in drugih evropskih državah. Britanija se je francosko-nemškim integracijam evropskega prostora pridružila šele kasneje, a obenem ekonomsko in politično ostala relativno močno vezana na ZDA.

Povojno okrevanje in obdobje gospodarskega vzpona zahodnoevropskih držav je bilo v znamenju keynsovske ekonomske paradigme, ki je predvidevala kompromis med delom in kapitalom.  V obdobju od konca druge svetovne vojne pa vse do začetka 80. let se je z rastjo evropskih gospodarstev preko redistributivnih politik in pritiska organiziranega dela nadalje krepil tudi evropski delavski razred.

Ekonomska in politična konsolidacija, na kateri je zgrajena EU, se je torej začela s konsolidacijo francoskega in nemškega prostora, v osrčju katerega je bilo evropsko industrijsko jedro. Značilnost takratnega evropskega prostora je bila “dvojna” težnja – na eni strani k liberalizaciji notranjega trga, na drugi pa k močnemu protekcionizmu navzven napram konkurenčnim gospodarskim blokom (ZDA, Japonska, Sovjetska zveza). Evropske države so relativno uspešno vzpostavile skupen notranji trg in tarife s preostalim svetom, kar je koristilo predvsem domačim monopolistom.

Neoliberalna revolucija

Povojni razvoj zahodne Evrope je na eni strani določal gospodarski razcvet vodilnih kapitalističnih držav (Francije, Zah. Nemčije, držav Beneluksa, …), na drugi strani pa relativno “radodarna” socialna država z redistributivnimi politikami, ki jo je narekovala keynsovska ekonomska miselnost. Ta ureditev je za obdobje treh desetletij vzpostavila kompromis med delom in kapitalom, ki pa se je proti koncu 70. let začel vse bolj podirati.

Ob padcu profitov na Zahodu, ki se je najprej zgodil v ZDA, in vse močnejšem položaju delavskega razreda, je keynsovski sistem padel v krizo, iz katere ni več našel izhoda. Ta sistem, ki je državo postavljal v osrednjo vlogo regulacije kapitala in redistribucije sredstev, ni znal najti odgovora na naraščajoča nasprotja med delom in kapitalom, ki so ponovno prišla na površje. Da bi kapitalizem preživel, je bila potrebna sprememba družbenopolitične paradigme, ki jo je ponujal neoliberalni model. Ta je slonel na načelih klasične liberalne miselnosti prostega trga in je od 80. let naprej vse bolj zaznamoval evropske integracije. Sprememba paradigme je temeljila na liberalizaciji trga in omejevanju redistributivnih politik države, kasneje pa je posegla še v transformacijo trga dela, katere glavni cilj je bila drobitev delavskega razreda in oslabitev njegovih vzvodov, ki jih je imel preko sindikalnih združevanj.

V prvi polovici 80. let so vlade v kapitalističnem delu Evrope z manjšanjem javne porabe, liberalizacijo kapitalskih tokov, privatizacijo družbene lastnine, nižanjem mezd in krčenjem že priborjenih delavskih pravic skušale stabilizirati akumulacijo kapitala in zaustaviti padec profitov. Novo ravnotežje v prid kapitalu se je v Britaniji vzpostavljalo pod vlado Margaret Thatcher, v Franciji pa po spremembah v Mitterandovi vladi. Zahodna Nemčija sicer ni ubrala enake poti kot Velika Britanija, vendar so nemški kapitalisti namesto krčenja delavskih pravic začeli uvajati nove, vse bolj prekarne oblike dela. Nemški kapital, ki je dobival vse bolj centralno pozicijo v Evropi, je tako začel vpeljevati nov način organiziranja dela.

Strukturne spremembe so zajele tudi južno periferijo; v Španiji so s tržno liberalizacijo in reformami trga dela začeli v zgodnjih 80., leta 1986 pa se je država priključila Evropski skupnosti in s tem svoje tržišče še bolj izpostavila vplivu centra. Italija je tekom tega obdobja sicer doživljala gospodarsko rast, ki pa se je v 90. ustavila in tudi italijansko vlado prisilila k uvajanju deregulacijskih politik in varčevalnih ukrepov.

Integracija vzhodne periferije

Kot omenjeno v uvodu razumemo periferijo na splošno kot ekonomsko podrejeno območje iz katerega se kapital steka proti centru. Po padcu vzhodnega bloka v Evropi se je začela integracija nekdanjih realsocialističnih držav v ustroj evropskega tržnega sistema. Ta integracija je stekla s pretvorbo nacionalnih gospodarstev iz planskega v tržni model, ki se je v različnih državah uvajal z različno hitrostjo in intenzivnostjo.

Vzhodnoevropske realsocialistične države so proti koncu 80. in v začetku 90. let začele uvajati gospodarske reforme za postopno odpravo družbene lastnine in legalizacijo tujega lastništva. Liberalizirale so cene in uvoz ter radikalno zarezale v delavske plače in javno potrošnjo, sploh na področju socialnih transferjev. Do konca 80. let je še več kot polovica trgovinske menjave vzhodnoevropskih držav potekala v okviru skupnega socialističnega gospodarskega bloka, po razpadu Sovjetske zveze in prekinitvi socialističnih akumulacijskih režimov pa so te države navezale trgovske stike s članicami Evropske skupnosti (ES) in s tem svoje notranje trge ter delavstvo izpostavile hudim pritiskom tržne konkurence.

Od vključitve vzhodne periferije v evropski tržni prostor je profitiral predvsem centralni – nemški kapital. Izvozni presežki, ki jih je ustvarjala (na novo združena) Nemčija, so bili medsebojno povezani z naraščajočim zadolževanjem postsocialističnih držav na periferiji in njihovo gospodarsko odvisnostjo od tujih (nemških) investicij v lokalni industrijski in finančni sektor.

S širitvijo tržnih družbenih odnosov na vzhod se je vzpostavila nova evropska kapitalistična periferija. Spremembe gospodarske in družbene paradigme so nato povzročile spremembo razmerja moči med razredi, in sicer na škodo dela ter v prid industrijskega in finančnega kapitala. Neoliberalni arhitekti novih strukturnih reform, kot je bil Leszek Balcerowicz, so s predpisovanjem ekonomskih “šok terapij” po zgledu Reaganove administracije v ZDA in britanske vlade Margaret Thatcher želeli čim hitreje pripraviti teren za vstop tujega kapitala. Tržne reforme so se odvijale z različno intenzivnostjo glede na posamezne države, pri tem pa ponekod za sabo pustile pravo razdejanje – od množičnih odpuščanj delavcev, propadanjem nekdanjih družbenih in državnih podjetij do množičnega “eksodusa” delavskega razreda proti centru, kot je bil primer v Latviji in kasneje na Poljskem. V nekaterih postsocialističnih državah, med njimi je tudi Slovenija, je organiziranemu delu uspelo preprečiti divjo privatizacijo in omehčati tranzicijo.

Negotova smer pokrizne Evrope

Dve stoletji dolg razvoj industrijskega in finančnega kapitala v Evropi je države začetnice tega razvoja postavil v center ekonomske in politične moči. Povojna ekonomska konsolidacija centra je njegov položaj napram perifernim regijam  samo še utrdila. Periferija, kot se je geografsko in ekonomsko vzpostavila tekom 19. stoletja, je ostala periferno območje tudi v 21. stoletju.

Po razpadu realsocialističnega bloka, ki je vzhodnoevropske države od druge svetovne vojne do začetka 90. let “branil” pred vplivi zahodnega kapitala, se je to območje začelo integrirati v evropski tržni model. Vanj so te države vstopile v položaju periferije, ta periferija pa je centru pomenila dotok kvalificirane in poceni delovne sile in hkrati prostor za investicije ter novo akumulacijo profitov.

Po finančni konjunkturi v začetku 21. stoletja je nova kriza kapitalizma, ki je sledila leta 2008 prvič resno pretresla prevladujočo neoliberalno paradigmo. Z izbruhom krize so se povečali javnofinančni primanjkljaji, ker so vlade z javnimi sredstvi skušale reševati finančni sektor. Za države vzhodne in južne periferije se je zadolževanje močno podražilo, kar je ogrozilo odplačevanje dolgov. Nove strukturne reforme, ki so jih tem državam posledično vsilile finančne institucije centra EU, so povzročile dvig brezposelnosti, povišale dohodkovno neenakost in revščino, oklestile socialne transferje ter dodatno fragmentirale trg dela. Kljub tem “naporom” pa se je pokrizno okrevanje gospodarstev do nedavnega odvijalo relativno počasi.

Pokrizna Evropa je polna regionalnih specifik, zato je na prvi pogled težko definirati kakšne trende bo ubrala v prihodnje. Države južne periferije (še posebej Španija in Grčija) se soočajo z zelo visoko stopnjo brezposelnosti, ki je posebej izrazita med mladimi, medtem ko se v nekaterih polperifernih državah, kot sta Slovenija, Poljska “v zameno” za nižjo brezposelnost povišuje delež prekarnih oblik dela. Vendarle pa lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da bo šel splošen trend evropskih gospodarstev v višanje dohodkovne neenakosti, dodatno segmentacijo trga dela in nadaljnje padanje deleža javnega kapitala napram zasebnemu.

Sklep, ki ga lahko potegnemo iz naše analize je, da 200 let kapitalističnega razvoja v Evropi ni odpravilo ločnice med centrom in periferijo. Namesto tega je v državah periferije ta razvoj vzpostavil novo družbeno elito lokalnih lastnikov kapitala in podredil nacionalne finančne politike osrednjim institucijam ter te države postavil v odvisnost od kapitalističnega centra. Na podlagi zgodovinskih izkušenj lahko zaključimo, da ekonomska in institucionalna vpetost periferije v blok, ki ga je postavil center, zgolj povečuje njeno odvisnost in s tem podrejenost centru, zaradi česar je oslabljena tudi moč delavskega razreda. Po izkušnjah iz dosedanje zgodovine pa se nam kot ena izmed možnih rešitev za to stanje ponuja ideja o vzpostavitvi samostojnega bloka, znotraj katerega bi se periferne države razvijale neodvisno od centralnega kapitala in finančnih institucij, vendar bi morala baza takšnega bloka temeljiti na drugačni družbeno-ekonomski paradigmi, ki bi prekinila z neoliberalizmom in podružbila produkcijska sredstva.

VIRI IN LITERATURA:

  • Alvaredo, Chancel, Piketty, Saez, Zucman. World Inequality Report 2018.
  • Bembič, Branko. Kapitalizem v prehodih: politična in ekonomska zgodovina Zahoda po drugi svetovni vojni. Založba Sophia, Ljubljana: 2012
  • Lenin, Vladimir Iljič. Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma (1917). Cankarjeva založba, Ljubljana: 1946
  • Močnik, Rastko. Center/periferija ali 99 % proti 1 %?. Dialogi: 2015
  • Podvršič, Ana. Družbeno-ekonomske neenakosti evroobmočja v luči leta 1989: regulacije postsocialistične mednarodne mreže in maastrichtski kriteriji. Dialogi: 2015
  • Woods, Allan. A socialist alternative for the European Union (via marxist.org)
  • Ekonomska zgodovina posameznih držav iz različnih virov