Zgodovina EU: od “ustanovnih očetov” k družbenim silam

avt. Jaša Veselinovič

avtorica ilustracije: Julija Zupan

Prevladujoča predstava o nastanku evropskega povezovanja, iz katerega je nastala današnja Evropska unija (EU) 1, temelji na mitu o »ustanovnih očetih«, ki so se ob vzkliku »Nikoli več vojne!« zaobljubili k oblikovanju skupnega trga za premog in jeklo. Odtlej so se evropske integracije kljub številnim preprekam širile in poglabljale v navidez naravnem loku, ki se bo (nekoč?) iztekel v vseobsegajočo politično unijo – evropsko (nad)državo. 

V tem prispevku – nasprotno od uveljavljene zgodbe – evropskih integracij ne bomo analizirali kot odrezanih od preostalega sveta, pač pa bomo različne faze, oblike in vsebinske poudarke povezovanja poskušali postaviti v širši kontekst strukturnih sprememb v globalnem kapitalizmu. Ti, do določene mere zunanji pritiski, se prevajajo skozi delovanje držav, ki pa niso enotni akterji, pač pa jih prečijo (znotraj)razredni konflikti. Obenem se te družbene sile (predvsem kapital) vse bolj transnacionalizirajo, kar pomeni, da njihovo delovanje in vpliv presegajo meje posameznih nacionalnih držav. S tovrstno analizo razvoja dogodkov v minulih sedemdesetih letih bomo pokazali, kako so bile evropske integracije že od začetka projekt kapitala, ki je v 1970-ih dobil vse bolj neoliberalne poteze. V prispevku bomo najprej orisali konvencionalno zgodbo o EU in teorije, ki jo podpirajo. V nadaljevanju bomo predstavili našo interpretacijo zgodovine evropskih integracij, pri čemer nam bodo za orientacijo služile glavne meddržavne pogodbe (Pariška, Rimska, Maastrichtska, Lizbonska) 2, preko katerih se je določalo obliko in vsebino povezovanja.

Evropa miru in kapitala

EU o sebi pravi, da je nastala »v želji narediti konec pogostim in krvavim vojnam med sosednjimi državami.« 3 Idejo o mirovništvu kot glavnem gibalu evropskega povezovanja je še dodatno zacementirala Nobelova nagrada za mir, ki jo je EU prejela leta 2012. Zasluga EU je, da je v kontekstu hladne vojne blažila staro rivalstvo med Francijo in Nemčijo, da je bila v oporo Grkom, Špancem in Portugalcem pri izvijanju iz diktatorskih režimov ter demokratizaciji 4, in da je podobno vlogo odigrala za države vzhodne in osrednje Evrope po padcu Berlinskega zidu. Že takrat je – tako kot v novem tisočletju – predstavljala tudi protiutež ameriškemu militarizmu. To je zgodba, ki skupaj z omenjanjem potreb po gospodarskem povezovanju pri obnovi povojne Evrope tvori temelje (samo)razumevanja evropskih integracij. V vsem skupaj je seveda več kot le zrno resnice, a slika še zdaleč ni popolna. Podobno velja za prevladujoče teorije mednarodnih odnosov, ki poskušajo razložiti specifičnosti evropskega povezovanja.

Glavna pristopa (s številnimi variacijami) sta neofunkcionalizem in intergovernmentalizem. Prvi predpostavlja, da se države začnejo povezovati, ko ugotovijo, da bi bilo skupno (nadnacionalno) upravljanje nekega gospodarskega sektorja bolj učinkovito. Povezovanje se nato po sebi notranji širitveni logiki razrašča na druga področja. Povezovanje na enem gospodarskem področju namreč spodbudi povezovanje na sosednjem (nadnacionalno upravljanje izkopa premoga na primer spodbudi povezovanje na področju transporta – železniškega prometa, itd.). Vzpostavitev nadnacionalnih institucij vodi v politično integracijo, saj so interesne skupine prisiljene delovati na nadnacionalnem nivoju, nadaljnjo integracijo pa spodbujajo tudi nove nadnacionalne institucije same. Ker naj bi šlo za praktično samodejen proces, je neofunkcionalizem v 60-ih in 70-ih letih, ko je evropsko povezovanje stagniralo, izgubil večino podpornikov. Na drugi strani intergovernmentalizem zanemari vlogo nevladnih interesnih skupin in dinamiko evropskih integracij razume prvenstveno skozi perspektivo odnosov med državami kot edinimi relevantnimi akterji. Temelji na predpostavki, da v svojem delovanju države kot enotni akterji stremijo k maksimizaciji moči in varnosti, pri čemer se med seboj razlikujejo po svojih zmožnostih. Predpogoj za evropsko povezovanje je torej prepričanje vseh suverenih držav, da se jim to izplača. Ta pristop  vzame v obzir mednarodno okolje, a je v svoji razlagi še vedno determinističen, saj se države kot glavni akterji lahko le pasivno prilagajajo na strukturne spremembe, ni pa ta pristop teh sprememb sposoben pojasniti, niti ne razloži posameznih političnih odločitev, ki so jih države sprejele kot odziv na spremenjeno okolje 5.

Razlike med glavnimi teoretskimi pristopi k preučevanju evropske integracije so torej precejšnje in preveč kompleksne za naš poenostavljen prikaz, a kljub temu lahko rečemo, da se ukvarjajo predvsem s formo povezovanja (preseganje načela suverenosti držav), bistveno manj pa z vprašanjem socio-ekonomske vsebine integracij. Da bi razumeli to vsebino, je potrebna analiza družbenih sil ter njihovega strateškega delovanja in bojev. Pri tem države ne morejo biti ekskluzivni  fokus, saj s transnacionalizacijo družbenih odnosov, ki torej segajo onkraj državnih meja, države postajajo vse bolj vpete v (in do neke mere podrejene) delovanju transnacionaliziranih družbenih sil. V tem kontekstu so ključna razmerje med kapitalom in delom ter konflikti med različnimi kapitalskimi frakcijami. Pobudo v procesu evropskih integracij je vseskozi imel kapital, ki se, grobo rečeno, interesno razlikuje glede na obliko transnacionalizacije (ali se ta odvija znotraj Evrope ali globalno), glede na sektorje in s tem izpostavljenost globalni konkurenci ter glede na zgodovinsko vpetost v politične sisteme posameznih držav. Ti faktorji v veliki meri določajo politična in ideološka stališča različnih frakcij znotraj evropskega kapitalističnega razreda. Na ravni EU je slednji še posebej močan zaradi strateškega zavezništva med kapitalom in Evropsko komisijo (EK). Ta se je predvsem v preteklosti zaradi relativne kadrovske podhranjenosti bila prisiljena zanašati na »ekspertizo« močnih kapitalskih skupin, njihova podpora pa pride prav tudi pri pobudah Komisije, ki naletijo na nasprotovanje držav članic. Celoten proces je še olajšan zaradi nedemokratične narave političnega sistema EU 6.

Pariška in Rimska pogodba – začetki povezovanja v senci hladne vojne

Francoski zunanji minister Robert Schuman je 9. maja 1950 (»Dan Evrope«) predstavil načrt sodelovanja, na podlagi katerega je čez slabo leto šest držav – Nemčija, Francija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg – s podpisom Pariške pogodbe ustanovilo Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ). Oblikovanje te organizacije je vzpostavilo medsebojno odvisnost pri proizvodnji v ključnih vojaških industrijah kapitalističnih držav Zahodne Evrope ter s tem rešila povojni »problem Nemčije« in obenem vzpostavila sodelovanje med (Zahodno) Nemčijo in Francijo, ki je bilo ključno v naslednjih desetletjih evropskih integracij. A ni šlo le za to, da »sta surovini, ki sta se uporabljali v vojne namene, postali sredstvo za spravo in mir.« 7 

Podpis Pariške pogodbe je pomenil francoski pristanek na ameriško vizijo povojne ureditve Evrope, ki je bil v veliki meri vsebovana v Marshallovem planu. Z njim so ZDA kot vzhajajoči garant svetovnih kapitalističnih interesov pomagale pri oživitvi evropskih gospodarstev, zajezile vse večjo moč komunističnih strank (sploh v Italiji in Franciji) in sindikatov ter Zahodno Evropo zaščitile pred prevelikim vplivom Sovjetske zveze. A Marshallov plan ni vseboval le različnih oblik gospodarske pomoči, pač pa je predvideval tudi politično in ekonomsko integracijo držav prejemnic ter njihovo skupno načrtovanje obnove Evrope. Reformistom v vrstah tako delavskega razreda kot buržoazije so tako po besedah nizozemskega profesorja mednarodnih odnosov Keesa van der Pijla Američani še enkrat več predstavljali zasilni izhod za zaščito pred komunizmom. 8 Fordizem, ki je v Evropo prišel z Marshallovim planom, je temeljil na razrednem kompromisu, ki je delavcem zagotavljal rast mezd. Ta rast je bila manjša od rasti produktivnosti, a je kljub temu omogočala, da je uvajanje množične proizvodnje spremljala tudi množična potrošnja. Fordistična materialna podlaga in keynesianska makroekonomska politika sta omogočali vsaj začasno sovpadanje interesov industrijskega kapitala ter v množične in politično vplivne sindikate organiziranih industrijskih delavcev ter podreditev bančnega kapitala, ki je bil dominanten pred drugo svetovno vojno. V tem kontekstu so bili torej začetki evropskega povezovanja del ameriškega hegemonskega projekta, ki je temeljil na širitvi in internacionalizaciji ameriškega kapitala ter institucionalizaciji razrednega kompromisa in obrzdanih financ v Brettonwoodskih institucijah.

Modelu fordistične akumulacije kapitala je bil s podpisom Rimske pogodbe 25. marca 1957, s katero je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost (EGS), dodan še element koordiniranja ekonomskih politik med državami. Cilj Rimske pogodbe, s katero je bila ustanovljena tudi Evropska skupnost za atomsko energijo (Euratom), je bila odprava tržnih ovir in vzpostavitev skupnega trga. To je pomenilo tudi skupni pravni, administrativni in davčni okvir ter usklajevanje proizvodnje prek skupnih direktiv. Prvo desetletje evropskih integracij je bilo torej po eni strani zaznamovano z liberalizacijo trgovanja in odpiranjem evropskih trgov navzven, po drugi strani pa je ta proces spremljala krepitev institucij socialne države. Če vemo, da je bila liberalizacija omejena le na carine pri trgovanju (kapitalske kontrole in »necarinske ovire« so ostale), je jasno, da so posamezna nacionalna gospodarstva ohranila precej avtonomije.

Pri Rimski pogodbi je pomemben še en geopolitični vidik, ki je pogosto spregledan. Za enega od predpogojev gospodarske obnove Zahodne Evrope in ponovne vzpostavitve kontinenta kot pomembnega geopolitičnega igralca, so »ustanovni očetje« smatrali tudi priključitev in skupno upravljanje afriških kolonij. Neposreden povod je bila tako imenovana Sueška kriza, po tem, ko je jeseni 1956 egiptovski predsednik Gamal Abdel Nasser nacionaliziral družbo, ki je upravljala prekop in je bila pred tem v lasti Francije in Velike Britanije. Ranjen ponos in grožnja kolonialnim bogastvom sta kolonialni metropoli z izraelsko podporo pognali v vojaško posredovanje, o katerem pa Washington ni bil obveščen. Bela hiša pod predsednikom Einsenhowerjem je vse skupaj razumela kot klofuto in nemudoma zahtevala premirje ter finančno kaznovala London. Nasser je iz situacije izšel zmagovit, kar je bil za Zahodno Evropo prvi resen znak, da panafriški in panarabski antikolonialisti, skupaj s preostalimi državami »tretjega sveta« združeni v zametke gibanja neuvrščenih, mislijo resno z iskanjem poti, ki ne bo podrejena ZDA ali Sovjetski zvezi.

Ideja Eurafrike je bila sicer zelo uveljavljena že v predvojni Evropi, kjer so liberalci, ki so na podlagi ekonomskih argumentov podpirali evropsko povezovanje, Afriko smatrali za evropsko plantažo, ki bo vir kmetijskih proizvodov, mineralov in električne energije iz hidroelektrarn. Jean Monnet, idejni oče ESPJ, je razumel, da bo ravno skupno upravljanje Afrike nekaj, kar bo v evropsko povezovanje privabilo Nemčijo, ki že od konca prve svetovne vojne ni imela dostopa do afriških bogastev. Tako je Schumanu kar neposredno namignil, da bi Francija lahko Afriko podarila kot »doto Evropi.« 9 V Rimski pogodbi se je to izrazilo v seriji posebnih trgovinskih pravil in posebnega kolonialnega investicijskega sklada, ki je v EGS vključil polovico Afrike ter dele Indonezije in Oceanije. Kar tri četrtine ozemlja EGS je tako ob ustanovitvi ležalo izven Evrope. V eurafriški retoriki je bil sicer kolonializem okičen z izrazoslovjem o razvoju, napredku, soodvisnosti in obojestranskih koristih, ki je ciljalo predvsem na pacifizacijo gibanj za neodvisnost in obenem nadaljnje izkoriščanje tamkajšnjih naravnih in človeških virov. Na tem mestu se v to zgodbo ne moremo bolj poglobiti, je pa vsekakor pomembno vedeti, da ne gre le za postransko zablodo evropskih integracij, pač pa za ključen moment tega procesa. Z besedami prvega predsednika Euratoma Louisa Armanda, ki jih je izrekel med nazdravljanjem po podpisu Rimske pogodbe: »Nasserju moramo postaviti spomenik. Združevalcu Evrope.« 10

Šestdeseta leta so bila »čas gospodarske rasti« 11 brez večjih korakov naprej na področju integracije. Izjema je uvedba skupne kmetijske politike (SKP) leta 1962. V zameno za svoje sodelovanje v skupnem trgu je z njo Francija dosegla prerazdelitev stroškov ohranjanja donosov in razvoja kmetijskega kapitala. Po drugi strani so interesne skupine iz severnih držav (predvsem Nemčije), kjer je kmetijska proizvodnja v veliki meri temeljila na manj konkurenčnih prozivodnih strukturah, izsilile visoke cenovne podpore svojim proizvodom in s tem ohranjanje donosnosti kapitala. Marko Lovec v svoji kritični analizi SKP zaključi, da so cenovne podpore kljub trditvam, da so namenjene zagotavljanju pravičnega dohodka evropskim kmetom, »v praksi predvsem povečevala donose (lastnikov) posameznih kapitalskih sredstev, /…/ razvoj in koncentracija kapitalskih proizvodnih sredstev pa sta povečevala pritiske tudi na kmetijsko delo.« 12 Še en pomemben dogodek je bilo srečanje voditeljev držav članic v Haagu leta 1969, ko je bila dokončno potrjena zavezanost k oblikovanju ekonomske in monetarne unije ter s tem tudi skupno oblikovanje socialnih politik. Izraženo je bilo tudi načelno strinjanje s širitvijo članstva, kar se je čez štiri leta tudi zgodilo s pridružitvijo Danske, Irske in Združenega kraljestva. Haaški vrh je pogosto razumljen kot eden prvih poskusov poenotenega odzivanja na protislovja fordističnega sistema, ki so bila v letih pred tem vse bolj jasno in militantno izražena v rastočem političnem in družbenem radikalizmu med študenti in delavstvom. 13 A še preden bi zares prišlo do poglabljanja integracij, so evropske voditelje protislovja prehitela. Svetovna gospodarska kriza v zgodnjih sedemdesetih in razpad Brettonwoodskega sistema sta bila znanilca obdobja »Evropesimizma«

Evropesimizem

Po razpadu Brettonwoodskega sistema, v katerem so bile valute evropskih držav vezane na dolar, so v strahu pred devalvacijami, s katerimi bi posamezne države poskušale večati konkurenčnost, evropske države svoje valute povezale v tako imenovano valutno kačo, ki je dovoljevala le minimalna nihanja menjalnih tečajev. A to je bilo tudi bolj ali manj vse od skupnih evropskih odzivov. Države so namreč najprej iskale vsaka svojo pot h gospodarskemu okrevanju. Nemčija in Nizozemska sta tako že zelo kmalu začeli s protiinflacijsko makroekonomsko politiko, ki je pomenila prelom s keynesianstvom. Na drugi strani so južnoevropske države, predvsem Italija in Francija še naprej stavile na doseganje polne zaposlenosti in javne porabe. Najbolj drzen poskus v tej smeri so bile obsežne nacionalizacije  in protekcionistične politike novoizvoljenega francoskega predsednika Francoisa Mitteranda leta 1981. Ta je ob podpori Komunistične stranke nacionaliziral dve največji trgovski banki in pet industrijskih skupin, a ta poskus »keynesianizma v eni državi« 14 je bil zelo ranljiv. Velik pritisk na frank in sovražna nastrojenost domačega kapitala ter preostalih evropskih, tudi nominalno socialdemokratskih vlad je kmalu vendarle zlomila Francijo. Ta je na vrhu skupine držav G7 (in ne katere od evropskih institucij) junija 1982 pristala na uvedbo varčevalnih politik, sodelovanje z Mednarodnim denarnim skladom, devalvacijo franka in zmanjšanje proračunskega primanjkljaja.

Izčrpanost nacionalnih rešitev za izhod iz ekonomske krize je bil teren, na katerem je dobro organizirani evropski kapital zagnal proces nadaljnje integracije. V nadaljevanju bomo orisali tri vizije oziroma projekte, ki so se izoblikovali kot interpretacija in možna rešitev gospodarske krize in so bile vezani na specifične transnacionalne družbene in politične sile. Neoliberalni projekt je razloge za stagnacijo evropskega gospodarstva videl v preveliki institucionalni okrnelosti, ki so jo zakrivile premočna (socialna) država in sindikati. Evropska integracija bi zato morala stremeti k deregulaciji in večji učinkovitosti ter tako postati najbolj napredno prostotrgovinsko območje v vse bolj prostotrgovinskem svetu. Čeprav se ta retorika danes zdi zelo znana, pa se je v Evropi prijela šele v začetku 90-ih let. Na začetku morda celo močnejša ideološka sila je bila utelešena v t. i. merkantilističnem projektu. Za neoliberalnim projektom so namreč stale predvsem sile, povezane z globalnim finančnim kapitalom in industrijskimi multinacionalkami svetovnega kalibra, medtem ko je večino Evrope (z izjemo Velike Britanije) obvladoval kapital, ki je bil usmerjen na domače oziroma največ evropske trge. Ti nacionalni šampioni so globalizacijo za razliko od neoliberalcev, ki so se veselili prisilne transformacije družbe, razumeli prej kot grožnjo svojim tržnim deležem in konkurenčnosti. Izguba mednarodne konkurenčnosti je bila tako razumljena predvsem kot posledica tehnološkega zaostanka v primerjavi z ZDA in Japonsko, ki je izhajal iz razdrobljenosti notranjega trga, ne pa premočnih sindikatov. Rešitev, ki jo je predlagal neomerkantilistični projekt sta bili dovršitev notranjega trga in industrijska politika usmerjena k ustvarjanju »evropskih šampionov«, ki bi jim inkubatorje po potrebi zgradili s postavljanjem carinskih zidov okoli Evrope. Tretji, socialdemokratski projekt, se je razvil iz prvih uspehov notranjega trga, v katerem so proevropski socialdemokratski politiki videli odgovor na dileme levice. Projekt je ob podpori evropskega sindikalnega gibanja najbolj dosledno utelešal še eden od »ustanovnih očetov« EU in predsednik EK (1985-1995) Jacques Delors, ki je v EU videl možnost za izgradnjo »evropskega modela družbe«, ki bo na temeljih tržnega uspeha gradila na tradiciji močne socialne države. Liberaliziran domači trg naj bi tako dopolnili z močno socialno dimenzijo evropskega povezovanja, ki bo delavstvo kot poraženo stran nereguliranega procesa globalizacije zaščitilo pred padcem življenjskega standarda. Kot bomo pokazali v nadaljevanju, je vsebino in obliko evropske integracije v 80-ih in 90-ih letih minulega stoletja določalo preigravanje med neoliberalnim projektom finančnega, globalno usmerjenega kapitala in neomerkantilistično vizijo bolj specifično evropskih kapitalskih interesov, medtem ko je bil socialdemokratski model vseskozi v ozadju.

Evropsko omizje industrialcev

Gonilna sila novega vala povezovanja je bilo Evropsko omizje industrialcev (European Round Table of Industrialists – ERT), ki je bilo ustanovljeno leta 1983 in ga danes sestavlja približno 50 direktorjev (med njimi tri ženske #resistance) največjih evropskih multinacionalk iz vseh gospodarskih sektorjev, po poreklu pa so predvsem iz šestih držav začetnic evropskega povezovanja ter Velike Britanije, Švice in Skandinavije 15. Na začetku je bila v ERT dominantna neomerkantilistična frakcija evropskega kapitala, saj so ERT ustanovila velika podjetja, pretežno s področja elektronske in avtomobilske industrije, ki so spoznala omejitve fordizma ter na prosto trgovanje omejenega evropskega povezovanja. Eden prvih ciljev je bilo zato oblikovanje oziroma dokončanje notranjega trga, ki bi prost pretok blaga dopolnilo še s prostim pretokom storitev, kapitala in delovne sile. ERT že od začetka sestavljajo najbolj transnacionalno usmerjene korporacije, ki so sčasoma še razširile in poglobile svoje polje delovanja. Čeprav gre za industrijski kapital, so te korporacije močno povezane z bankami in drugimi finančnimi institucijami, zato lahko rečemo, da ERT predstavlja široko definirane interese transancionalnega kapitala. »Trasnacionalnost kapitala« sicer še zdaleč ne pomeni, da so podjetja in njihovi direktorji odrezani od držav, v katerih imajo sedež. Prej nasprotno, saj so že zaradi svoje velikosti v privilegiranem položaju, kar se tiče dostopa do najvplivnejših političnih krogov na nacionalni in evropski ravni. Kljub temu ERT ni le združenje, ki bi povzelo že oblikovana stališča različnih direktorjev in jih posredovala EU (klasični lobi), pač pa je v zadnjih desetletjih odigral precej bolj aktivno vlogo politične mobilizacije evropskega kapitala in proaktivnega oblikovanja skupne strategije, ki je potem v veliki meri določala agendo in diskurz evropskih institucij 16.

Omenjeni cilj oblikovanja notranjega trga je bil v naslednjih desetih letih dokončno uresničen, a se je na poti marsikaj spremenilo. Neomerkantilistična frakcija je notranji trg razumela kot na zunaj relativno zaprto območje, kjer bodo evropski šampioni s skupnimi infrastrukturnimi in tehnološkimi projekti lahko rasli, izkoristili večji trg za razvoj ekonomij obsega in sčasoma dorasli kosanju z japonskimi in ameriškimi tekmeci. A večina pobud za skupno evropsko industrijsko politiko je klavrno propadla, bolj izrazito protekcionistični ukrepi pa so naleteli na nasprotovanje neoliberalnih vlad na Nizozemskem, ter v Nemčiji in Veliki Britaniji, kar je delno odražalo moč globalistično usmerjenega kapitala v teh deželah. Rezultat je bil, da so skladno z leta 1986 sprejetim Enotnim evropskim aktom 17, ki je v roku šestih let predvideval več sto ukrepov za dokončanje notranjega trga, ovire prostemu pretoku blaga, kapitala in delovne sile padale, zunanji zidovi pa niso bili vzpostavljeni. To je pomenilo, da je enotni trg evropskim podjetjem ponujal prav toliko možnosti kot japonskim ali ameriškim. Obenem so evropska podjetja postajala vse bolj globalna in so se zato spreminjali tudi njihovi interesi, neoliberalna opcija pa je pridobivala na privlačnosti.

Maastrichtska pogodba in monetarno povezovanje

Naslednji ključni korak je bil podpis Maastrichtske pogodbe, ki je EU postavil na pot združevanja v Ekonomsko in monetarno unijo (EMU) in eventuelno uvedbo evra kot skupne valute. Kar se tiče vsebine, je Maastrichtska pogodba odražala razmerje sil in kot taka vsebovala elemente vseh treh vizij evropskega povezovanja. Delors in Evropska konfederacija sindikatov (ETUC) sta si že od leta 1988 v pogodbenih pogajanjih prizadevala za dopolnitev notranjega trga s »socialno dimenzijo«, ki bi vsem evropskim delavcem zagotavljala osnovno stopnjo delavskih in socialnih pravic. Iz te perspektive je bila EMU razumljena kot metoda za vnovično vzpostavitev demokratičnega nadzora nad globalnimi finančnimi trgi in obenem kot prvi korak k oblikovanju politične unije, ki bi okrepila moč politike nad trgi. Na koncu so bila Delorsova prizadevanja brezplodna, saj mu ni uspelo, da bi politični del Maasstrichtske pogodbe poleg skupne zunanje in varnostne politike vseboval tudi fiskalno in socialno politiko, ki bi jo izvajala močna nadnacionalna Evropska vlada in tako delovala kot protiutež nastajajoči Evropski centralni banki (ECB). Simbolični bonbonček merkantilistični frakciji in njeni zahtevi po evropski industrijski politiki sta bili poglavji o evropskem infrastrukturnem omrežju in tehnološkem razvoju. Elementi obeh podrejenih projektov oziroma vsaj nekatere od njunih zahtev so torej bili vsebovani v Maastrictski pogodbi. A zmagovalna in vse bolj hegemonska je bila vsekakor neoliberalna vizija. Glavni pokazatelj nastajajoče neoliberalne hegemonije je dejstvo, da sta tudi oba druga projekta svoje zahteve oblikovala, ne da bi preizpraševala v temelju neoliberalno predpostavko primata prostega trga in svobodne podjetniške pobude. Tako so bile že v samo izhodišče EMU zabetonirane neoliberalne politike 18.

Že pred veliko širitvijo na Vzhodno Evropo leta 2004 so se države EU močno razlikovale glede na produktivnost in strukturo svojih gospodarstev. Maastrichtska pogodba teh razlik ni naslovila (oziroma poskusila zmanjšati) s povečanjem redistribucije med državami centra in periferije ter prenosi tehnološkega znanja, pač pa je vsebovala določila, ki so lahko vodila le v varčevanje in protidelavske politike. Tako je vpeljava fiksnih valutnih tečajev države in kapital v iskanju večje konkurenčnosti silila k povečevanju izkoriščanja, saj centralne banke niso več mogle devalvirati svoje valute 19. Edina možnost je bilo povečevanje intenzivnosti dela in/ali daljšanje delovnikov. Vse skupaj so spremljali učinki Enotnega evropskega akta, ki je z odpiranjem trgov telekomunikacij, javnih storitev in energije spodbujal privatizacijo teh področij. A neoliberalizem (ali natančneje ordoliberalizem 20 ), ki je bil zapisan v temeljne akte in institucije EU je bil precej drugačen od anglosaškega neoliberalizma, katerega nastanek povezujemo z vladavinama Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA. Tudi v EU je neoliberalizem politični projekt, ki meri na obnovo in krepitev moči kapitala kot razreda, a se je pri tem moral prilagoditi globoko zakoreninjenim korporativnim tradicijam »socialnega partnerstva« in zaščite nekaterih industrij in socialnih pravic. Temu seveda ni botrovala dobra volja transnacioanlnega kapitala, pač pa dejstvo, da je bilo v 90-ih v celinski Evropi organizirano delavstvo še vedno relativno močno (v primerjavi z Veliko Britanijo in ZDA), obenem pa je stari industrijski kapital kljub pospešeni financializaciji ter brisanju mej in nasprotij med industrijo in financami ohranjal svojo strategijo akumulacije. Ta je vključevala državna vlaganja in spodbujanje tehnološkega razvoja, kar bi striktno prevzemanje laissez-faire perspektive ogrozilo. Tako se je začela oblikovati in utrjevati EU, kot jo poznamo danes, kjer so politike, namenjene »učinkovitosti trgov«, stvar nadnacionalnih institucij izven dosega dejanskega demokratičnega nadzora (famozni »Bruselj«, ki »zahteva«), politike za zagotavljanje socialne zaščite prebivalstva pa ostajajo na podrejeni, nacionalni ravni. Večini držav tako ne preostane drugega, kot da z zniževanjem delavskih (pa tudi okoljskih in širših socialnih) pravic ter davčnimi odpustki poskušajo privabiti globalno mobilni kapital, ki bo »ustvaril delovna mesta«.

Lizbonski proces

Ta napetost med doseganjem globalne konkurenčnosti in hkratnim zagotavljanjem »socialne kohezije« se odraža tudi v naslednjem pomembnem dokumentu – Lizbonski strategiji. Voditelji držav članic so leta 2000 ta razvojni načrt, ki poziva k vrsti gospodarskih in socialnih reform, sprejeli kot odgovor na izzive globalizacije. V tem domnevno povsem novem svetu si je EU zadala, da bo do leta 2010 postala najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki bo obenem zagotavljalo številčnejša in boljša delovna mesta ter večjo socialno kohezijo. Strategija tako na eni strani poudarja različnost EU v primerjavi z nereguliranim ameriškim kapitalizmom, na drugi strani pa je socialna kohezija razumljena predvsem kot prilagajanje delavcev na »življenje in izobraževanje v družbi znanja«, kar vključuje »krepitev zaposljivosti« ter pridobivanje novih veščin v okviru vseživljenjskega učenja. Predvideno je torej dopolnjevanje fleksibilnosti na trgu dela z določeno stopnjo socialne varnosti, a je slednja odvisna od in podrejena prvi. Kljub temu, da je Lizbonska strategija dokončno zacementirala neoliberalno naravo projekta evropskih integracij, pa je imela od vsega začetka podporo ETUC-a, ki je v njej videl uravnoteženo in celostno pristopanje do koordiniranja gospodarskih, ekonomskih in okoljskih politik. Močno je strategijo podpiral tudi ERT, ki je najbolj odločno zahteval implementacijo inovacijskih politik, oblikovanje integriranega evropskega kapitalskega trga, liberalizacijo javnih storitev ter reformo pokojninskega sistema in trga dela.

A kmalu je postalo jasno, da Lizbonska strategija izgublja podporo organiziranega delavstva, dosegala pa ni niti ciljev, ki si jih je sama zastavila. Nizozemski profesor mednarodnih odnosov Bastiaan van Apeldoorn 21 v tem procesu vidi odsev širšega trenda izgubljanja legitimnosti neoliberalnega evropskega projekta, ki ga je odseval neuspešni poskus Lizbonskega procesa, da bi združil protislovni načeli ekonomskega liberalizma in socialne varnosti. Ko se je v letih po sprejetju strategije proces poblagovljenja nadaljeval, se je protislovje še zaostrilo. K temu je prispevala tudi »big bang« priključitev desetih vzhodnoevropskih držav (tudi Slovenije) leta 2004, kjer v pristopnih pogajanjih ni bilo kaj prida govora o »socialni dimenziji« 22. Novo pridružene članice so tako postale nova periferija, ki je evropskim multinacionalkam omogočila napajanje na bazenu poceni delovne sile, kar je spodjedalo moč organiziranega delavstva v zahodni Evropi in razmerje sil dodatno nagnilo na stran transnacioanlenga, mobilnega kapitala. Čeprav je hegemonija neoliberalnega kapitala v omejenem obsegu v svoj projekt vpregla tako tradicionalno merkantilistične kapitale kot organizirano delavstvo, pa nikoli ni šlo za resnični razredni kompromis, kot v primeru fordizma. Tako je kmalu postalo jasno, da evropski vladajoči razred bogastva ne namerava deliti z delavstvom, za lažne pa so se izkazale tudi obljube o visoki gospodarske rasti, ki bi ustvarjala iluzijo, da se delavstvu obeta izboljšanje socialnega in ekonomskega položaja.

Najbolj očitno je bilo nezadovoljstvo izraženo, ko so francoski in nizozemski volivci leta 2005 na referendumih s prepričljivo večino zavrnili Evropsko ustavo, ki bi kot enoten dokument nadomestila in nadgradila predhodne pogodbe. V duhu vzpostavljanja resnične evropske super-države je predvidevala tudi uzakonitev evropske zastave, himne in drugih, klasično državnih simbolov. Po nepričakovani zavrnitvi Ustave so si evropski voditelji vzeli čas za premislek in imenovali »skupino modrecev«, ki je odločila, kako naprej. Rešitev je bilo oblikovanje Lizbonske pogodbe, ki je odstranila nekaj najbolj očitnih asociacij na evropsko super-državo, kot sta himna in zastava 23, ohranila pa je pomembnejše spremembe, ki jih je predvidevala že Ustava, to je uvedba položaja predsednika Evropskega sveta (trenutno Donald Tusk) in sprememba glasovalnega sistema. Ohranjeni so bili tudi vsi elementi nadaljnjega neoliberalnega poglabljanja notranjega trga in EMU, a je vseeno pomembno, da niso bili povzdignjeni v status Ustave, pač pa so ostali zapisani zgolj v še eni iz niza pogodb. Tudi uveljavitev Lizbonske pogodbe ni potekala gladko, saj so jo Irci, edini, ki so o tem sploh imeli možnost glasovati, na referendumu junija 2008 zavrnili. Ko jim je bilo obljubljenih nekaj sprememb, so lahko glasovali še enkrat in se tokrat odločili po meri EU ter pogodbo potrdili. V veljavo je stopila decembra 2009.

EU in leve rešitve 

Naš pregled zgodovine EU smo končali tik pred finančno krizo, ki se je v nekaj letih po izbruhu v ZDA razširila tudi na Evropo in evrsko območje. Dogajanja med krizo in po njej so za razumevanje EU in političnega položaja danes ključna in si zaslužijo poglobljene obravnave. Kriza je namreč brutalno razkrila vse asimetrije moči in slabosti, vgrajene v monetarno unijo, na katere so nekateri opozarjali že pred krizo. A tudi če ostanemo le pri vidikih evropskega povezovanja, ki smo se jim bolj podrobno posvetili v tem članku, lahko naredimo nekaj političnih zaključkov. Gradnja EU je bil od nekdaj proces, ki ga je vodil elitni sloj državnega uradništva in velikega kapitala. Pri tem je sicer imel večjo ali manjši podporo množic oziroma organiziranega delavstva, a ta je bila praktično vedno le pasivna, nikoli pa zares proaktivna. K temu tudi danes prispeva nedemokratična in depolitizirajoča struktura EU, ki se najbolj od vsega boji “destruktivnih” referendumov (zavrnitev Evropske ustave in irski NE Lizbonski pogodbi, Brexit). Kriza je tudi pokazala, da so ideje o povezovanju, ki bo vodilo v politično unijo s skupnimi socialnimi, delavskimi in drugimi pravicami ter standardi, še vedno predvsem ideje. Za utopično se je izkazala ta zamisel, ki je tekom celotnega procesa zagotavljala (kritično) podporo sindikatov in nekaterih levičarjev, ki so v dopolnitvi EU v politično unijo videli možnost za izgradnjo “drugačne, socialne Evrope”, ki ne bo dopuščala socialnega dampinga in kjer tekma do dna ne bo vodilo za države, prisiljene v zasledovanje konkurenčnosti. Trenutna “nedokončana” struktura EU namreč zelo ustreza močnim deželam evropskega severa, predvsem Nemčiji ter kapitalističnim razredom v državah članicah. Zato (kljub poziranju raznih Macronov in drugih “proevropskih” prerokov) ne gre pričakovati, da se bo EU bistveno preobrazila, še posebej ne v smeri, ki bi ustrezala interesom delavstva. Nedemokratičnost in pristranskost v dobro kapitala sta vgrajena v same temelje (monetarnih) institucij EU. Zato sicer simpatične pobude o “spreminjanju Evrope od znotraj”, na primer prek močnih levih list za volitve v brezzobi Evropski parlament (Varufakisov projekt), nimajo veliko možnosti. Evropske institucije pač niso le nevtralno orodje, ki se ga lahko z enako učinkovitostjo posluži katerakoli politična sila. Kot nam je pokazal primer Grčije in Sirize, je tudi posamezna država članica (tudi, če bi “vse naredila prav”) precej nemočna. Drugačno Evropo, z EU ali brez, si lahko izbori le močno mednarodno delavsko gibanje. Čaka nas torej še veliko dela.

  1. SLOVARČEK OKRAJŠAV: EU – Evropska unija, Evropska komisija – EK, Evropska skupnost za premog in jeklo – ESPJ, Evropska gospodarska skupnost – EGS, Evropska skupnost za atomsko energijo – Euratom, skupna kmetijska politika – SKP, Evropsko omizje industrialcev – ERT, Evropska monetarna unija – EMU, Evropska konfederacija sindikatov – ETUC, Evropska centralna banka – ECB. ↩
  2.  Razvoja evropskih integracij po uveljavitvi Lizbonske pogodbe leta 2009 zaradi prostorskih omejitev ne bomo obravnavali. Po eni strani sicer do temeljitih sprememb institucionalne ureditve EU v zadnjih letih ni prišlo, po drugi strani pa so po-krizne ad hoc spremembe (predvsem) na področju monetarne unije za dandanašnji politični položaj tako pomembne, da si zaslužijo svoj prispevek. ↩
  3.  Europa.eu (2018) Zgodovina Evropske unije. Dostopno prek: https://europa.eu/european-union/about-eu/history_sl ↩
  4.  Ali kot je v zahvalnem govoru na podelitvi Nobelove nagrade dejal takratni (portugalski) predsednik Evropske komisije Manuel Barroso:«Pridružitev EU je bila ključna za učvrstitev demokracije v naših državah. Ker si (EU, op. a.) jemlje k srcu človeka in spoštovanje za človekovo dostojanstvo. Ker daje glas razlikam in obenem ustvarja enotnost.« ↩
  5.  Na tem mestu se v nadaljnjo razpravo o teorijah evropskih integracij ne bomo spuščali. Omeniti velja le še en pristop – liberalni intergovernmentalizem, ki delno preseže zgoraj omenjene omejitve, saj prek analize različnih nacionalnih interesnih skupin nudi vpogled v oblikovanje stališč posamezne države. Ker ostaja osredotočen na države kot glavne akterje kljub temu ne uspe pojasniti političnih in ekonomskih sprememb, ki presegajo posamezne države (na primer vzpon neoliberalizma), prav tako pa ne uspe teoretizirati delovanja transnacionalih akterjev. Ključno delo liberalnega intergovernmentalizma je Moravcsik (1998) The Choice for Europe. Ithaca: Cornell Univeristy Press. V zadnjem času je sicer med teorijami, ki se ukvarjajo s post-maastrichtsko integracijo EU največ zanimanja požel tako imenovani novi intergovernmentalizem. Glej: Bickerton, C. J., Hodson, D., & Puetter, U. (2015). The new intergovernmentalism: European integration in the post‐Maastricht era. JCMS: Journal of Common Market Studies, 53(4), 703-722. ↩
  6.  Delovanje velikih kapitalskih lobijev v EU spremlja in razkrinkava Corporate Europe Observatory. ↩
  7.  Fontaine, P. (2014) Evropa v 12 poglavjih. Luksemburg: Urad za publikacije Evropske unije (str. 3) Dostopno prek: https://publications.europa.eu/sl/publication-detail/-/publication/2d85274b-0093-4e38-896a-12518d629057 ↩
  8.  Van der Pijl, K. (1984). The making of an Atlantic ruling class. Verso Books. ↩
  9.  Citirano v: Hansen, P., & Jonsson, S. (2013). A Statue to Nasser? Eurafrica, the Colonial Roots of European Integration, and the 2012 Nobel Peace Prize. Mediterranean Quarterly, 24(4), 5-18, (str. 9). ↩
  10.   Citirano v: Hansen, P., & Jonsson, S. (2013). A Statue to Nasser? Eurafrica, the Colonial Roots of European           Integration, and the 2012 Nobel Peace Prize. Mediterranean Quarterly, 24(4), 5-18, (str. 18). ↩
  11.  Europa.eu (2018). “Vroča šestdeseta leta” – obdobje gospodarske rasti. Europa.eu. Dostopno prek: https://europa.eu/european-union/about-eu/history/1960-1969_sl ↩
  12.  Lovec, M. (2013). Ontološko realistična analiza reform Skupne kmetijske politike Evropske unije, doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/doktorska_dela/pdfs/dr_lovec-marko.PDF ↩
  13.  Sotiris, P & Sakellaropoulos, S. (2018). European Union as Class Project and Imperialist Strategy. Viewpoint Magazine. Dostopno prek: https://www.viewpointmag.com/2018/02/01/european-union-class-project-imperialist-strategy/ ↩
  14.   Panitch, L., & Gindin, S. (2012). The making of global capitalism. Verso Books, (str. 197). ↩
  15.  Več o ERT in njegovi vlogi v evropskih integracijah: Van Apeldoorn, B. (2003). Transnational capitalism and the struggle over European integration. Routledge. ↩
  16.  Van Apeldoorn, B. (2014). The European capitalist class and the crisis of its hegemonic project. Socialist Register, 50, 189-206. ↩
  17.  Enotni evropski akt je uvedel še eno pomembno novost, in sicer večinsko odločanje (ni bilo torej potrebno soglasje vseh držav) o zadevah, povezanih z notranjim trgom. To je povečalo pritisk na države članice in jih prisililo v prevzemanje evropske zakonodaje in predpisov v nacionalni pravni red, tudi če se glasovale proti posameznim predlogom. ↩
  18.  Več o EMU in političnih implikacijah: Lapavitsas, Kostas. (2013). Bankrot in izstop iz evroobmočja: radikalna leva strategija. Borec: revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 65(698/702), str. 90-100 in Flassbeck, H., & Lapavitsas, C. (2015). Against the troika: Crisis and austerity in the Eurozone. Verso Books in Flassbeck, H., & Lapavitsas, K. (2013). The systemic crisis of the Euro-True causes and effective therapies. Berlin: Rosa-Luxemburg-Stiftung. ↩
  19.  Gre za tako imenovane maastrichtske oziroma konvergenčne kriterije, ki so jih države vzpostavile zavoljo medsebojnega kontroliranja in usklajevanja gospodarstev pred uvedbo evra kot valute. Za vključitev v evrsko območje se jih morajo držati tudi nove članice. Kriteriji so vzdrževanje inflacije, ki ustreza povprečju držav članic evroobmočja, proračunski primanjkljaj, ki ne presega 3 odstotke BDP, javni dolg, ki ne presega 60 odstotkov BDP, stabilen valutni tečaj in ne previsoka donosnost državnih obveznic. ↩
  20.  Bonefeld, W. (2012). Freedom and the strong state: On German ordoliberalism. New Political Economy, 17(5), 633-656. in Bonefeld, W. (2002). European integration: the market, the political and class. Capital & Class, 26(2), 117-142. ↩
  21.  Van Apeldoorn, B. (2014). The European capitalist class and the crisis of its hegemonic project. Socialist Register, 50, 189-206. ↩
  22.  Drahokoupil, J. (2009). The rise of the competition state in the Visegrád Four: Internationalization of the state as a local project. In Contradictions and Limits of Neoliberal European Governance (pp. 187-208). Palgrave Macmillan, London. ↩
  23.  Ta dva simbola tako še vedno nista del nobene izmed evropskih pogodb, ju pa izdatno uporablja (in uporabo spodbuja) Evropski parlament. ↩