Teze za level up levice

avt. Domen Korelc

avtorica ilustracije: Julija Zupan

0. Intro

Prispevek izhaja iz predavanj in branj v okviru študija filozofije in sociologije, debat znotraj projekta Interregnum ter politične prakse z delovanjem v Iskri. Objavljen bo v dveh delih.

1. Izhodišče: kategorija totalitete in razredni boj kot zgodovinsko dejstvo

Kategorija totalitete nam kaže bit meščanske družbe kot “živo, gibljivo in tendenčno totaliteto”. S tega gledišča ločitev ekonomskih, političnih in duhovnih momentov te celote v posamezne znanosti ni primerna za produktivno kritiko ali uporabno analizo, iz katere bi bilo vredno izhajati. V enotnost se ne povezujejo samo “ekonomija, politika in ideologija, temveč prav tako tudi zgodovinsko nastajanje in zavestno družbeno delovanje” (Korsch). Pomen in uporabnost totalitete je poudarjal Lukacs, zanj “brez jasnega vpogleda v smisel te kategorije ni nobene možnosti, da bi razumeli zgodovinski proces kot enoten proces”. Gre za eno bistvenih razmejitev marksizma od meščanske znanosti: za marksizem ne obstaja nobena samostojna pravna znanost, nacionalna ekonomija, zgodovina, marveč le ena sama enotna znanost o razvoju družbe kot totalitete.

Nadalje moramo že v izhodišču preseči motrenje družbe kot harmonične celote v kateri smo “vsi v istem čolnu” ter lastno teorijo in politično prakso izvajati na podlagi razrednega boja. Ta v osnovi izhaja iz osnovnega nasprotja neenakega dostopa do produkcijskih sredstev zaradi česar večina ljudi nima možnosti resničnega ustvarjanja pogojev svojega življenja; to izhodišče naddoloča tudi ostale vidike družbenega življenja – neenakosti in antagonizme, ki se pojavljajo.

Hkrati razredni boj kot ime prešitja vseh ostalih bojev, ki z besedami filozofinje Alenke Zupančič “ne obstaja nekje tam poleg vseh ostalih bojev, ampak poimenuje zagato oziroma antagonizem, ki je tem bojem notranji in skupen. Če je možna hegemonija širokega spektra borb je možna prav zaradi tega, ker se – zelo poenostavljeno rečeno – te borbe prepoznajo in povežejo na isti strani nekega temeljnega razcepa družbe: Marxovo ime za ta razcep je razredni boj. Še drugače rečeno, razredni boj ni enostavno boj med posameznimi družbenimi razredi, ampak način, kako je strukturirano, ukrivljeno samo polje, v katerem se ti različni razredi pojavljajo”.

Razredni boj torej kot skupni označevalec različnih bojev podrejenih družbenih skupin, ki na primer  zajema in povezuje boje neposredno v sferi produkcije (boj za krajši delovnik, višje plače, izboljšanje delovnih pogojev, soupravljanje), sindikalna prizadevanja (stavke), aktivnosti povezane z izboljšanjem položaja prosilcev za azil / beguncev / migrantov, kampanjo in protest ob Mednarodnem dnevu žensk (8. marec), protivojno gibanje, branjenje avtonomnih prostorov (ki so iz stališča kapitala nevdržni), antifa gibanje itd. Prepoznavanje skupnega interesa, grajenje solidarnosti in potreba po skupnem delovanju (organizacijskih oblikah), se kaže kot en izmed pomembnejših izzivov političnega organiziranja. Emancipatorni projekt mora izhajati iz zgodovinskega dejstva razrednega konflikta in si s pozicije podrejenih družbenih skupin zastaviti nalogo povezovanja različnih bojev pod skupnim imenovalcem z namenom transformacije družbenega reda.

»Prvi nauk, ki ga moramo sprejeti je, da če je nekaj videti kot razredni boj in se vede kot razredni boj, potem moramo to brez sramu tudi imenovati razredni boj. Velik del prebivalstva se mora torej podrediti zgodovinski in geografski krivulji, ki jo določa velikanska in vse večja moč višjega razreda, ali pa se odzvati nanjo na razredni način.« (Harvey)

S te perspektive je naloga jasna: prepoznati in preseči omejitve meščanskega družbenega reda ter  artikulirati in izvajati prakso onkraj obstoječih okvirov.

2. Preseganje meščanskega družbenega reda je povezano s preseganjem meščanske misli in filozofije

“Meščansko stališče se mora tudi v teoriji ustaviti na mestu, kjer se mora ustaviti v družbeni praksi.” (Korsch)

Ena od zahtev meščanske družbe, ki je za emancipatorno misel in politiko nevzdržna, je zahteva po domnevni (znanstveni) objektivnosti, nevtralnosti in ne/nad-ideološkosti. Če izhajamo iz dejstva razrednega boja, lahko tako zahtevo razumemo zgolj kot način ohranjanja in utrjevanja obstoječega družbenega (ne)ravnovesja. Zato mora imeti emancipatorni projekt zaslombo v filozofiji, ki najučinkoviteje postavi kritiko meščanskega družbenega reda ter ponudi nastavke drugačne družbe.

Človeško prakso in razumevanje te prakse, teoretično kritiko in praktičen prevrat moramo razumeti kot neločljiva elementa skupnega političnega projekta, ki ima za cilj spremembo dejanskega sveta meščanske družbe. Gre za udejanjanje enotnosti teorije in prakse, teoretsko prakso (teorijo kot mišljenje prakse), za teoretsko utemeljevanje lastnih političnih korakov in strategij. Teoretična naloga izhaja iz potrebe in nujnosti revolucionarne prakse.

Pri tem imajo pomembno vlogo intelektualci, kar tu ne pomeni ozko zamejene definicije tega pojma, ki s tem razume predvsem akademike in izolirane modrece, temveč v smislu, kot se pojavi pri Gramsciju, tj. tip organskega intelektualca: “Gramscijeva koncepcija si ne prizadeva, da bi se novi intelektualec sublimiral v utesnjeno in od življenja ločeno teoretsko aktivnost, temveč nasprotno, da sodeluje v praktičnem življenju kot graditelj, organizator, trajni prepričevalec …”

Uspešnost delovanja progresivne politične organizacije je povezana z načinom vednosti in analizo, ki je potrebna za učinkovito intervencijo. Na neki točki političnega organiziranja se vsaki skupini pokaže problem teorije: kako razumeti dano družbeno-politično situacijo za potrebe razvoja lastnega organiziranja in osvobajanja iz političnega suspenza. Odgovor je v različnih zgodovinskih obdobjih različen, a njegovo reševanje je vedno po nujnosti podobno. Od prakse k teoriji in nazaj. Potrebujemo torej prakticiranje filozofije kot “organizacijske oblike družbenih odnosov, ki v jezik teorije prevede konkretne družbene in politične relacije, ter prakse upora, kar odpre možnost za politično drugačnega tipa”. S teorijo in filozofijo, ki postavi najproduktivnejšo kritiko meščanskega družbenega reda, moramo “teoretsko zagrabiti že obstoječe prakse, opisati njihove tendence in linije potencialnega razvoja kot konkretna dejanja organiziranja in koordiniranja”.

“Ideje so velike, če so izvedljive, če torej pojasnijo dejanski odnos, ki je bistven za položaj, in pojasnijo ga, če konkretno pokažejo proces dejstev, s katerimi organizirana kolektivna volja ta odnos razkrije (ga uveljavi) ali ga, ko ga razkrije, uniči in zamenja.” (Gramsci)

3. Ime te filozofije je marksizem in/ali filozofija prakse

“Proti meščanski zavesti, ki nujno misli, da nastopa proti svetu kot samostojna čista kritična filozofija in brezpogojna znanost, kakor sta navidezno meščanska država in meščansko pravo zvišeni nad družbo, se mora revolucionarna materialistična dialektika, filozofija proletarskega razreda, bojevati tudi filozofsko, dokler je ne bo na koncu tega boja, hkrati s popolnim praktičnim prevratom celotne dosedanje družbe skupaj z njenimi ekonomskimi temelji, tudi teoretično popolnoma premagala in ukinila” (Korsch).

Na tej točki pridemo do kratkega orisa filozofije, ki predstavlja najprepričljivejšo kritiko meščanskega družbenega reda in prek tega ponudi tudi nastavke drugačnega organiziranja skupnosti. Ime te filozofije je marksizem in / ali filozofija prakse. Gre za filozofijo, ki ni v nasprotju samo z meščansko filozofijo, temveč s celoto tega sveta; gre za teoretično in praktično nasprotje, za postavitev odnosa proletarskega spoznanja realnosti nasproti meščanski ideologiji ter za praktične/politične posledice, ki iz tega izhajajo – naslavljanje in razrešitev meščanskih socialnih nasprotij ter delovanje onkraj meščanskih okvirov (omejitev meščanskih institucij).

Marksizem postavlja kritiko meščanskega načina proizvodnje in urejanja družbenega življenja v imenu nekega drugega – socialističnega, komunističnega načina urejanja družbe/skupnosti. Kot enega izmed osnovnih določil marksizem postavlja enotnost teorije in prakse, ideje in dejanskosti, dejanja in misli: določilo o “praksi kot načinu človeškega zgodovinotvorskega obstanka”. S te perspektive je jasno tudi, da ne obstaja neka abstraktna, stalna in nespremenljiva človeška narava, temveč da gre za skupek zgodovinsko pogojenih družbenih odnosov.

Drugi označevalec te filozofije je filozofija prakse. To pojmovanje, ki ga je – primarno zaradi cenzorjev v zaporu – uporabljal predvsem Gramsci, je za nas potencialno produktivno, ker nas vodi stran od prevelike osredotočenosti na enega avtorja, predstavlja pa tudi sintezo Marxove teorije s teoretskimi in praktičnimi nauki Lenina  ter upošteva njegov “prispevek filozofiji prakse, ki pomeni tudi napredek filozofije kot filozofije”.

Gramsci s filozofijo prakse razume politiko, zgodovino in filozofijo skozi povezavo misli in dejanja, filozofija torej kot zgodovina v akciji. Zanj filozofija, ločena od teorije zgodovine in politike, ne more biti nič drugega kot metafizika, medtem ko je velika pridobitev modernega mišljenja, ki ga predstavlja filozofija prakse, ravno v konkretni historizaciji filozofije in v njeni identifikaciji z zgodovino.

Marksizma oziroma filozofije prakse ne moremo gledati ločeno od zahteve po družbeni revoluciji, gre za povezavo revolucionarne teorije in dejanske družbeno-politične spremembe. Filozofija prakse mora že takoj v izhodišču zavzeti polemično in kritično stališče, s katerim premaguje prejšnji način mišljenja; predstaviti se mora predvsem kot kritika “splošnega mišljenja” z namenom, da bi podrejene družbene skupine napravili intelektualno neodvisne od vladajočih, da bi razbili določeno hegemonijo in ustvarili drugo, kot nujen moment prevrata prakse:

“Na temelju določene prakse moramo zgraditi teorijo, ki bo pospešila aktualni zgodovinski proces, ker se bo ujemala z odločilnimi elementi prakse, ki bo postala bolj homogena, doslednejša in učinkovitejša v vseh svojih elementih, kajti teorija jo bo potencirala do viška; ali pa moramo glede na določeno teoretično stališče organizirati elemente prakse, ki je nujno potreben, da teorija zaživi.” (Gramsci)

Med filozofijo in marksizmom ni razdora, temveč je filozofija, ki pri Marxu prerašča v kritiko politične ekonomije, revolucionarna zavest ali filozofija podrejenih družbenih skupin, ki je možna samo kot enotnost teorije in prakse. Marksizem ali filozofija prakse je “teorija proletarske hegemone prakse, ustvarjena skozi povezavo filozofije, zgodovine in politike, misli in akcije v samoorganizirani družbeni obliki”.

4. Aktualnost kritike politične ekonomije

Radikalen emancipatorni projekt – pa naj poteka v imenu socializma ali komunizma – ima močno zaslombo v kritiki politične ekonomije (KPE) s ciljem sprevrnitve družbenih razmerij.

Kritika politične ekonomije mora biti v osrčju sistemske kritike in rdeča nit emancipatornega političnega programa in delovanja. Pri KPE gre namreč za raziskovanje bistvenih določil kapitalizma in za kritiko kategorialnih predpostavk celotne znanosti – ta kritika meri na razkroj teoretskega polja in sprevrnitev družbenih odnosov. Poudarek je na izkoriščanju (prisvajanju presežne vrednosti), ki izhaja iz neenakega dostopa do produkcijskih sredstev. Ta ni moralna obsodba posameznih kapitalistov, temveč kritika samega kapitalskega razmerja, ki deluje kot gonilo celotnega procesa in temelji na logiki profita, pod prisilo zakona konkurence. Kljub temu (poudarjanju izkoriščanja) pa se ne smemo, niti se ni strateško smiselno omejiti zgolj na dogajanje v sferi produkcije.

Kritika politične ekonomije pokaže, da ima kapitalizem svojo lastno zgodovino, ali natančneje določeno notranjo zgodovinsko dinamiko. Ta izhaja iz njegovih temeljnih določil in nakazuje na stvari, kot so večanje produktivnosti dela skozi tehnološke inovacije, nenehna produkcija “odvečnega prebivalstva” in, seveda, krize. Razredni boj se v tem, povsem drugem kontekstu znova pojavi, in sicer kot eden izmed aspektov te notranje dinamike.

Kapitalistični produkcijski način (KPN) ni nekaj nadzgodovinskega in večnega, vseeno pa se večini kaže kot tak, zato se moramo boriti proti naturalizaciji današnjega družbenega ustroja. Tako kot pretekle oblike urejanja družbenega življenja, se je KPN vzpostavil na neki točki razvoja zgodovine človeštva / zgodovine razrednih družb in bo prav tako nekega dne presežen. Protislovja, ki so v temeljih tega produkcijskega načina, se bodo še naprej zaostrovala ali pa bodo razrešena.

“Poudarjanje gospostva se izteče v demokratični program, poudarjanje eksploatacije pa v komunističnega. Takšno pojmovanje gospostva spregleda, da je eksploatacija samo v kapitalizmu naturalizirana, vpisana v delovanje ekonomije in da ni rezultat zunanjeekonomskega pritiska in nasilja, in prav zato smo v kapitalizmu deležni osebnih svoboščin in enakosti: ker ni nobene potrebe po neposrednem družbenem gospostvu, saj je gospostvo že na delu v sami strukturi produkcijskega procesa. Od tod ključni pomen kategorije presežne vrednosti” (Žižek).

5. O omejitvah in protislovjih kapitalističnega produkcijskega načina

Kapitalistični produkcijski način temelji na čisto določenem razrednem razmerju: na eni strani mora obstajati razred lastnikov (posestnikov denarja in produkcijskih sredstev), na drugi strani proletariat, ki je brez lastnine, ima pa pravno svobodo in enakost ter varnost v meščanskem smislu: “Praktična uporaba človekove pravice svobode je človekova pravica privatne lastnine. Enakost, tukaj v svojem nepolitičnem pomenu, je zgolj enakost prej opisane svobode. Varnost kot najvišji socialni pojem meščanske družbe, je zavarovanje njene sebičnosti” (Marx). Oziroma s formulacijo Hirscha: kar je v meščanski demokraciji udejanjanje svobode, enakosti in samoodločbe, strukturno vselej temelji na družbeni nesvobodi, neenakosti in zunanji določitvi.

V čem se kapitalizem razlikuje od predkapitalističnih družb (po Heinrichu): V sferi ekonomije se v kapitalizmu spremenijo pogoji izkoriščanja, ki za razliko od preteklih družbeno-ekonomskih odnosov, ne temelji na direktnem izčrpavanju presežne vrednosti producentom pod grožnjo direktne prisile. V predkapitalističnih družbah je izkoriščanje temeljilo na razmerju osebnega gospostva in odvisnosti, v kapitalizmu so mezdni delavci formalno svobodni in formalno enaki kapitalistom – osebno oblastno razmerje ne obstaja, ampak to postane pogodba med »enakopravnima« akterjema na trgu, tj. kapitalistom in delavcem, ki zdaj nastopa kot blago – prodaja namreč svojo delovno zmožnost. Nadalje v predkapitalističnih družbah služi izkoriščanje vladanega razreda predvsem porabi vladajočega razreda, produkcija služi neposrednemu zadovoljevanju potreb, v kapitalizmu pa neposredni smoter produkcije ni zadovoljevanje potreb, temveč uvrednotenje kapitala pod pritiskom/prisilo zakona konkurence. Gonilo procesa niso zavestne politike različnih akterjev, temveč je naddoločujoči element kapitalsko razmerje.

Iz tega osnovnega smotra kapitala, ki je uvrednotenje in ne izboljšanje pogojev življenja velike večine prebivalstva, izhajajo tudi naslednje spone obstoječega produkcijskega načina:

  • Družbeno nujni delovni čas: Kako razumeti, da se danes ob občutnem tehnološkem napredku še zmeraj pogovarjamo o podaljševanju delovne dobe, ohranjanju 40-urnega delovnika (vsaj na papirju, čeprav se v praksi to čedalje pogosteje presega) in nadaljnji prekarizaciji ter intenzifikaciji dela?

“Za delovno silo uničujoče tendence kapitalističnega povečevanja produktivne sile (stalna produkcija presežne vrednosti) se neposredno kažejo v tendenci k podaljševanju in v zadnjem času k fleksibilizaciji delovnega časa; če podaljševanje delovnega časa naleti na meje, kapitalist praviloma poskuša uveljaviti intenziviranje dela” (Heinrich).

Razvoj tehnologije in izhajajoče posledice oz. morebitne izboljšave za proletariat niso nevtralen proces, ki bi po nujnosti vodil k izboljšanju delovnih razmer, ampak rezultat razrednega boja.

  • Industrijska rezervna armada: v kapitalističnem produkcijskem načinu je rezervna delovna sila stalen spremljevalec in ne neka anomalija, ki jo bomo z različnimi ukrepi odpravili. Poleg namena discipliniranja delovne sile, ki je posledica obstoja rezervne armade, gre tu tudi za “ekonomske razloge”, tj. za lastno dinamiko kapitala, katerega smoter je uvrednotenje in zasledovanje čim večjih profitov, nikakor pa ne vzpostavitev polne zaposlenosti.
  • Destruktivni potencial kapitalističnega razvoja produktivnih sil v odnosu do narave: podnebna kriza, ki je posledica kapitalistične produkcije, bo v naslednjih desetletjih pomembno zaznamovala našo generacijo (migracije, onesnaženost, manko rodovitne prsti, suše, otežen dostop do pitne vode). Če se želimo resno spopasti s podnebnimi spremembami mora na eni strani država prenehati z neoliberalnimi politikami deregulacije in varčevanja ter začeti vlagati v družbeno sfero. Ta pa se mora tudi sama odzvati in začeti povezovati. S pomočjo državnega vlaganja lahko družba preko skupnostnih investicij v obnovljive vire energije dovolj hitro prevzame moč odločanja v okviru energetskega sektorja. S tem hkrati prepreči, da bi ta tranzicija na obnovljive vire energije ohranila trenutno tehtnico politične moči različnih akterjev, in dala odločevalno pravico nazaj ljudem.
  • Produktivno in neproduktivno delo: s stališča kapitala je produktivno delo le tisto delo, ki producira presežno vrednost. Zato delo, ki poteka v reproduktivni sferi in ga v večji meri opravljajo ženske, v kapitalizmu po nujnosti nima enakovrednega statusa z delom v produkciji. Naš “prispevek družbi” je presojan skozi prizmo produciranja presežne vrednosti in ne dejanskega delovanja v korist skupnosti.
  • Globalno plenjenje resursov in vojne za nove trge: zaradi ponavljajočih se problemov padca profitov, so nacionalni kapitalisti prisiljeni večati izkoriščanje in se ekstenzivno širiti na nove trge.

Sklep: “Če smo dejansko zainteresirani za spremembo teh bednih življenjskih pogojev, nam ne preostane drugega kakor odprava kapitalizma.”

Zatiranje, ki je nujni produkt razredno razslojene družbe, rodi odpor. Na neki razvojni stopnji tega odpora, družbena skupina razvije zavedanje, da mora za ukinitev zatiranja odpraviti pogoje, ki ga omogočajo. Ti pogoji pa so produkt specifičnega razmerja strukturnih in ideoloških sil, ki družbeno skupino drži v političnem suspenzu. Za odpravo pogojev je potrebno torej razbiti obstoječe razmerje sil in ga postaviti na novo.

6. Preseganje kapitalizma in meščanskega družbenega reda je tesno povezano s preseganjem (omejitev) meščanske demokracije

Oblika meščanske demokracije je izjemno omejena z ozirom na svoje družbene in ekonomske temelje v kapitalistični produkciji, ki imajo za oporo specifične institucionalne okvire in mehanizme, s katerimi so delovne množice sistematično izključene iz odločanja o upravljanju družbe. Kritika omejitev meščanske demokracije je torej povezana z vseobsegajočo kritiko kapitalističnega načina produkcije. V temelju te kritike je ideja, da je odtujitev neizogibna posledica kapitalističnih družbenih odnosov, saj znotraj teh odnosov večina nima dostopa do produkcijskih sredstev in je prisiljena prodajati svojo delovno silo za določeno časovno obdobje v zameno za plačo. To jih spravlja v podrejen položaj, ne zgolj na delovnem mestu, temveč vsepovsod v družbi. Način, na katerega se presežna vrednost izčrpava iz neposrednih producentov, določa odnos med vladajočimi in vladanimi ter kaže na očitno nasprotujoče si razredne interese. Tako moramo neenakomerno porazdelitev bogastva in nadaljnje povečevanje te neenakosti v končni točki razumeti kot rezultat razrednega boja, torej zmag kapitalističnega razreda nad delavci in njihovimi zavezniki.

Teorija izkoriščanja je ključna za razvoj ustrezne kritične analize modernih demokracij. V večji meri kot katerikoli predhodni produkcijski model je kapitalizem namreč uspešen hkrati pri ustvarjanju in zakrivanju ogromne presežne vrednosti. Produkcijski odnosi, ki so značilni za kapitalistično obliko produkcije, temeljijo na sistematičnemu izključevanju neposrednih producentov od nadzora nad produkcijskimi sredstvi, delovno silo in upravljanja z viri. Tako v meščanskem družbenem redu ogromno področij naših življenj ni urejenih v skladu z demokratičnimi načeli, družbeno odgovornostjo in interesom večine ljudi, temveč so podrejena moči lastnine, tržnih sil in potrebi po maksimizaciji profita. Taka demokracija je v tem smislu prevara, saj ideološko ustvarja in – sicer čedalje manj uspešno – ohranja iluzijo o oblasti ljudstva, medtem ko dejansko deluje v smeri spodkopavanja in omejevanja le-te (omejevanje demokracije v sferi produkcije in skupnostnega upravljanja z viri, referendumske omejitve, okviri “evropskih smernic/priporočil” in mednarodnih zavez, itd.).

Tako ob deklarativnem slavljenju svobode in demokracije dobimo nesvobodne ljudi, ki ne morejo vplivati na procese v družbi. V takih pogojih ne preseneča neverjetna koncentracija premoženja in moči vrhnjega sloja, ki je še enkrat več surovo obnovil svojo razredno moč in »revne množice potisnil na svoje mesto«. Na tem mestu pa jih čaka še razlaga njihovega neuspeha in nemoči, ki je pripisan njihovim osebnim pomanjkljivostim, neiznajdljivosti in domnevni nezadostnosti njihovih “kompetenc”.

Da bi lahko spremenili koordinate obstoječega sistema moramo opustiti ozko pojmovanje demokracije, razumevanje politike kot nečesa, kar se dogaja zgolj ali predvsem v parlamentu, in zavreči iluzije o suverenosti ljudstva, ki se izvršuje prek volilnega spektakla. Današnji emancipatorni projekt mora delovati na način, ki praktično presega obstoječo politično formo. Gre za zavrnitev predpostavke, da je oblast – s čimer se danes zmotno razume zgolj zmago na volitvah ali sodelovanje v koaliciji – nujen in zadosten pogoj za emancipatorno politično delovanje oziroma uveljavljanje družbenih sprememb. 

Nadalje moramo prepoznati “izbiro” med meščansko demokracijo (kamor spadata tako liberalna kot neliberalna verzija 1) in avtokratskimi režimi kot lažno alternativo in jo preseči z nastajajočim pojmom socialistične skupnosti. Za razliko od prej opisanih omejitev, socialistična demokracija temelji na razširitvi demokracije na družbeno in ekonomsko sfero prek mehanizmov, ki omogočajo delovnim množicam demokratično in skupno kontrolo nad produkcijskimi sredstvi in upravljanjem z viri. Tako videnje socialistične demokracije je v središču Marxove vizije (samo)emancipacije delavskega razreda.  

Teza/sklep: Okvir meščanske demokracije ni zadosten za izbojevanje občutno boljših pogojev podrejenih družbenih skupin oziroma za razrešitev temeljnih sistemskih protislovij. Iz tega izhaja nujnost preseganja teh omejitev za emancipatorni projekt, organizacija podrejenih družbenih skupin mora presegati omejitve tradicionalnih meščanskih struktur.

7. Oris stanja in aktualni izzivi

“Kako navezati sedanjost na prihodnost, da bomo ustregli nujnim potrebam sedanjosti in opravili koristno delo pri ustvarjanju in anticipiranju prihodnosti?”

Proces mišljenja, artikulacije in udejanjanja drugačnih oblik urejanja skupnostnega življenja se kaže kot eno ključnih vprašanj oziroma izzivov sodobnega časa. Čeprav se družbena protislovja pospešeno zaostrujejo – povečevanje izkoriščanja in neenakosti, zaostreni vojaški konflikti, podnebna kriza,  prisilne migracije – pa se hkrati zdi, da je TINA, tj. geslo »There is no alternative«, še zmeraj predpostavka delovanja večine političnih organizacij (tako parlamentarnih kot nestrankarskih).

Današnjo situacijo moramo brati na podlagi krize iz leta 2008 ter družbene rekonstrukcije v zadnjem desetletju, ki je sledila in še vedno poteka. V tem času lahko spremljamo, podobno kot ob začetku pohoda neoliberalizma, občutno povečanje razlik v prid najvišjega sloja družbe ter normalizacijo negotovosti in revščine za podrejene družbene skupine. Zato ni presenetljivo dejstvo, da – v kolikor ne uspemo obrniti trenda – bomo prva povojna generacija, ki bo živela slabše od svojih staršev  – s poudarkom na slabših pogojih na trgu dela, povečanju brezposelnosti na periferiji, prekarizaciji, težavah pri rešitvi stanovanjskega vprašanja, nemožnosti posega v družbeno sfero, niti zavestnega upravljanja/načrtovanja lastnega življenja – za nas prihodnost ne obstaja. Pri tem pa nikakor ne gre za specifiko Slovenije, temveč za širše družbene procese.

Politiko EU so v preteklih letih pomembno zaznamovali varčevalni ukrepi v državah članicah in poskusi ohranjanja statusa quo. Ti poskusi so bili zaradi različnih razlogov neuspešni in nepresenetljivo je prišlo do radikalizacije na obeh koncih političnega spektra. V mnogih evropskih državah so se tradicionalne stranke znašle v krizi v obliki nezadostne legitimnosti, pomemben pokazatelj nezaupanja v obstoječe politične procese pa je tudi visoka volilna abstinenca. To kaže na krizo družbenega konsenza 2.

Zdi se, da spremljamo propad nekega družbenega reda brez jasne vizije, kaj sledi. Nahajamo se v interregnumu, vmesnem času, obdobju ko »staro umira, novo pa se še ne more roditi«.

Ta trend lahko obrnemo le z vzpostavljanjem novih oblik organiziranja. Tako se vrnemo k razrednemu boju in orodjih, ki jih imajo na voljo podrejene družbene skupine za izbojevanje boljših pogojev oziroma za radikalno sprevrnitev družbenih odnosov. S tem je povezano vprašanje parlamentarizma, stanja in vloge progresivnega dela civilne družbe pri nas ter povezave med obema. Tu imamo še veliko prostora za napredovanje, v primeru neuspeha pri reševanju organizacijskega vprašanja, pa se bomo še naprej vrteli v izčrpavajočem krogu, ki ga v eni od svojih kolumn opisuje Miha Blažič – N’toko:

“Današnji zametki socialistične levice, ki pokurijo vse moči že samo z omejevanjem škode sprotnih kriz, si lahko le redko privoščijo pogovore o popolnem preoblikovanju človeških odnosov, o kakršnih so sanjali revolucionarji pred 100 leti. A vse bolj se zdi, da pri gašenju socialnih ognjev ne bomo uspešni, če tega ne bomo znali vpeti v drznejše in daljnosežnejše programe.”

Ob tem ne smemo čakati na (novo) krizo, ki bo šele pripravila teren za drznejše in daljnosežne programe; kriza je tu in zdaj v obliki nove normalnosti. Proti tej normalizaciji stanja se je treba aktivno boriti v okviru skupnega protihegemonega boja.

Izziv, ki se torej zastavlja, je, kako zgraditi t. i. razviti odpor:

“Odpor, ki uspe razviti kompleksnejše organizacijske strukture, sistem ustreznih organizacijskih metod in konsistentno, racionalno razlago širše družbenopolitične situacije je razviti odpor. Ta predpostavlja intenzivnejše gibanje družbene skupine in se po navadi manifestira v intenzivnejši organizaciji njenega vrhnjega sloja – strokovnjakih, organizatorjih, aktivistih, umetnikih. Razviti odpor v obliki organiziranih skupin formira svoje družbene možgane in mišice. Gradi se sam iz sebe za potrebe samoosvoboditve družbene skupine. Njegova izgradnja ni linearna in enakomerna, saj to onemogoča obstoječe razmerje sil, ki družbeno skupino drži v političnem suspenzu. Začenja lahko na različnih koncih, mnogokrat propade in znova vznikne, dokler se ne vzpostavi dovolj trdno, da lahko zahteva politične spremembe.” (Kolar)

8. Osnovna določila socialistične stranke in nove oblike političnega organiziranja

“Socialistična stranka s svojim revolucionarnim programom spodmika aparatu buržoazne države njen demokratični temelj pristanka vladanih. Vpliva na vedno širše množice in jim zatrjuje, da nelagodnost, v kateri živijo, ni slabo počutje, marveč ustreza objektivni realnosti večine ljudi, kar mora privesti do nasilnega razbijanja, do preroda družbe. Socialistična stranka je živ in dinamičen model tistega družbenega sožitja, ki združuje disciplino s svobodo in vrača človeškemu duhu vso energijo in navdušenje, ki ju je zmožen.” (Gramsci)

Socialistična stranka se od meščanskih ne razlikuje zgolj niti predvsem prek drugačnih artikulacij, alternativnih programskih usmeritev, ampak zanjo veljajo drugačna osnovna organizacijska določila (tako interna kot zunanja):

  • Parlament ne predstavlja edinega polja boja, gre za širše razumevanje pojma političnega in delovanje v skladu s tem. Hkrati gre za specifičen način delovanja v parlamentu, ki se jasno razlikuje od delovanja meščanskih strank.
  • Organiziranje množic: pomemben del predstavlja vključevanje podrejenih družbenih skupin v organizacijske sheme, ki presegajo spontane odzive. Hkrati prepoznava smiselne iniciative od spodaj ter jim nudi organizacijsko, infrastrukturno in kadrovsko pomoč.
  • Notranja dinamika temelji na demokratičnosti, (samo)kritiki in tovarištvu, kot osnovnih principih medsebojnega sodelovanja znotraj organizacije. Le v takem okolju lahko stranka “vrača človeškemu duhu vso energijo in navdušenje, ki ju je zmožen”.
  • Svoje akcije izpeljuje na podlagi (socialistične) teorije in analize, v družbi in znotraj lastnih vrst prepoznava, razvija in povezuje organske intelektualce.
  • Socialistična stranka deluje v smeri krepitve vseh antikapitalističnih elementov v družbi in se povezuje z ostalimi progresivnimi akterji.

Alternativni model politične organizacije ponudi Gramsci prek metafore o “modernem vladarju”, kjer gre za poskus orisa koordinat komunistične politične organizacije in poziv k formiranju skupne fronte antifašističnih sil:

“Moderni Vladar ne more biti resnična oseba, konkreten posameznik. Lahko je le organizem, družbeni element v katerem se je že začelo konkretno nastajanje kolektivne volje, delno pripoznane in potrjene v akciji. Ta organizem je že dan z zgodovinskim razvojem. Pojem modernega Vladarja je eno izmed orodij, s katerimi je Gramsci skušal izpopolniti projekt novega pojmovanja in prakse [revolucionarne] stranke, kot organizacije boja [podrejenih družbenih skupin].”(Peter D. Thomas)

Po Thomasu vsebuje Gramscijeva metafora vsaj štiri pomembne elemente za politično organiziranje danes:

  • Moderni vladar ne označuje kakšne od že obstoječih oblik politične organizacije, ampak gre za predlog nove oblike organiziranja, ki ga zaznamuje dinamičen proces, ki preči celotno družbo skozi nove oblike družbenih in političnih odnosov. Cilj je preko teh oblik graditi hegemonijo podrejenih družbenih skupin. Zato pri Gramsciju ključen del ni institucionalno delovanje stranke, ampak le-ta predstavlja zgolj izraz širšega procesa kolektivnega političnega delovanja.
  • Moderni vladar poveže parcialne kolektivne volje, ki so že v teku, ne z namenom združitve, ampak z željo po nadgradnji skupnega delovanja do točke, ko bo ta sila zmožna postaviti učinkovito družbeno-politično vodstvo. Gramscijev predlog presega omejitve meščanske države in tradicionalnih strank: “Gramsci skuša razviti pojem [revolucionarne] stranke kot družbene relacije, ki presega nevtralizacijo moderne države. Ne vase zaprta enotnost, moderni Vladar je zasnovan kot teren, ali celo kot kategorični imperativ, organizator (ljudsko-nacionalne kolektivne volje).”
  • Ko Gramsci poziva k skupnemu delovanju in enotnosti, tega ne razume v smislu identitete ali enakosti, temveč na način medsebojnih razlik kot predpogoja procesa poenotenja, ki po nujnosti nikoli ni dovršen.
  • Institucionalni izraz modernega vladarja v obliki politične stranke deluje kot aktivna organizacijska sinteza vseh oblik in ravni bojev podrejenih družbenih skupin: “ta strankarska forma torej ne predstavlja ‘politično-formalističnega zunaj’ v razmerju do ‘družbenih’ instanc, ki jih namerava organizirati, temveč njihovo ovrednotenje in mobilizacijo, znotraj tekočega sestavnega procesa politično naddeterminiranega preoblikovanja podrejenih razredov.”

Današnje organizacijsko vprašanje ni preprosto afirmacija ali zavračanje stranke, o kateri bi razmišljali v abstrakciji, ampak gre za konkretno vprašanje, ki zadeva najprimernejšo obliko organiziranja, ki bi že obstoječim skupinam/gibanjem pomagalo napredovati.

Teza/sklep: Za radikalne družbene spremembe zgolj parlamentarno delovanje ne zadošča. Čas tradicionalnih političnih strank je minil, čas množične in hegemone organizacije podrejenih družbenih skupin pa še ni nastopil, smo v obdobju (organizacijskega) medvladja.

9. Izzivi nestrankarske levice v Sloveniji in sodelovanje progresivnih akterjev v skupnem protihegemonem boju

“Odločilni moment vsake situacije je trajno organizirana in potrpežljivo pripravljena sila, ki jo lahko sprostimo, kadar smo mnenja, da je položaj primeren; zato je bistvena naloga, da se sistematično in potrpežljivo lotimo oblikovanja in razvijanja te sile, da jo delamo vedno bolj homogeno, trdno in zavedujočo se same sebe.” (Gramsci)

Nestrankarska levica v Sloveniji ni homogena tvorba, ki bi jo bilo mogoče kot tako obravnavati, vseeno pa lahko opazimo določene skupne lastnosti in analiziramo medsebojno dinamiko, ki se vzpostavlja ob različnih kampanjah v sferi civilne družbe.

Za razliko od parlamentarnih strank, jo v veliki meri zaznamujejo kadrovske, finančne in infrastrukturne omejitve. Zaradi omenjenih omejitev si je težko zamišljati, kaj šele planirati in izvajati aktivnosti, ki bi sledile smernicam začrtanim v prejšnjih točkah, tj. radikalni spremembi družbe. Taka sprememba je izziv, ki, v kolikor si ga zastavimo s stališča posameznika, vodi v cinizem, pri manjših organizacijah pa v demoraliziranost, iz česar izhaja potreba po organiziranju, povezovanju in skupnem delovanju.

“Družba si ne zastavlja vprašanj, za katerih rešitev ne bi že obstajali materialni pogoji; od te trditve je neposredno odvisno vprašanje oblikovanja kolektivne volje. Treba je kritično analizirati, kaj pomeni ta trditev, važno je raziskati, kako se pravzaprav oblikujejo stalne kolektivne volje in kako si take volje zastavljajo konkretne neposredne in posredne cilje, tj. smer skupnega delovanja.” (Gramsci)

Skupno delovanje moramo končno zastaviti strateško (dolgoročno) in prek različnih skupnih akcij preiti s sedanje defenzivne pozicije (občasnih ad hoc sodelovanj), v ofenzivno protihegemono fronto, predpogoj česar je poenotenje za pozitivne predloge prestrukturacije družbe.

Kjer principi sodelovanja različnih političnih akterjev niso določeni in se vzpostavljajo vsakič znova, dobijo večjo težo posamezniki in osebni odnosi med njimi, ki so iz različnih razlogov pogosto težavni. To pa v tako maloštevilčni progresivni sceni, kot je pri nas, vodi v destruktivnost, oblikovanje afinitetnih skupin in v zadnji instanci do razkroja progresivne fronte, kar ima pomembne družbene posledice, saj dogajanje v civilni sferi družbe pomembno vpliva na politično dinamiko:

“Nujen je radikalni reformizem, ne strategija spreminjanja družbe z državno močjo, temveč z družbeno iniciativo, s praktičnim uveljavljanjem novih oblik produkcije in življenja ter ustvarjanjem političnih organizacijskih povezanosti neodvisno od obstoječih institucionalnih struktur, države in strank. /…/ Gramscijevo spoznanje, da hegemonija nastaja v civilni družbi in ima v njej svojo podlago, moramo vzeti resno. Tu je tudi ključen teren hegemonskih bojev. Drugačno hegemonijo, tj. drugačen koncept reda in razvoja družbe, si je mogoče izboriti le, če doživijo prevrat obstoječe (civilno-)družbene strukture. Hegemonija ni koherenten in zaprt konstrukt, ki bi bil na družbo poveznjen od zgoraj, temveč se utrjuje ravno s tem, da dopušča politične boje na terenu obstoječih razmerij, vladajočih socialnih praks, form političnega delovanja in institucionalnih struktur. Preseganje te omejitve in drugačna definicija političnega terena sta predpostavki vsake emancipacijske politike.” (Hirsch)

Vzpostavitev kontrahegemonega projekta je naloga, ki presega zmožnosti posamezne organizacije in kaže na nujnost povezovanja, strateškega sodelovanja ter oblikovanja skupnih organizacijskih oblik, ki bodo ustrezale zadanim ciljem:

“Kontrahegemoni boj se sooča z dvema vrstama zunanjih omejitev, pri čemer so te na mednarodnem nivoju splošnejše in trajnejše, tiste na nacionalnem pa konkretnejše in bolj spremenljive. Da bi podrejene skupine v tem boju lahko razumele konkretne okoliščine, ki jih omejujejo, morajo ugotovitve iz analize mednarodnega prostora, aplicirati na analizo nacionalne družbeno-politične slike, nato pa intervenirati ravno v slednjo, v jurisdikcijo nacionalne oblasti. V tem procesu morajo izgraditi široko fronto podrejenih družbenih skupin in izoblikovati politični projekt, ki bo zanje smiseln, ter ga skozi osvojitev dominantne pozicije v tej družbi tudi realizirati.” (Kolar)

10. Komunizem kot ime gibanja za odpravo zdajšnjega stanja (meščanskega družbenega reda) in enakost kot izhodišče političnega delovanja

“Komunistična hipoteza ostaja edina prava hipoteza. Če moramo to hipotezo opustiti, potem na področju kolektivnega delovanja ni vredno storiti nič. Ob odsotnosti te Ideje, ni v zgodovinskem in političnem postajanju nič takšnega, kar bi zanimalo filozofa (ali aktivista op.a.).” (Badiou)

Po Badiouju komunistična hipoteza kot ideja enakosti obstaja v praktičnem stanju že od začetka obstoja (moderne) države. Takoj ko se delovanje množice v imenu egalitarne pravičnosti zoperstavi državni prisili, lahko prepoznamo orise ali fragmente te hipoteze. Le-ta pravi, da lahko izvedemo drugo kolektivno organizacijo, ki bo odpravila neenakost in izkoriščanje; opustitev te hipoteze pa pomeni pristajanje na tržno ekonomijo, na parlamentarno demokracijo (in obliko države, ki je značilna za kapitalizem) ter naraščajočo neenakost. “Tako postopoma preidemo od politike upora, ki parazitira na tistem, kar negira, k politiki, ki odpre nov prostor zunaj hegemone pozicije in njene negacije.”

Osnovna določila, ki jih označuje komunizem:

  • Označuje nalogo odprave privatne lastnine, ki je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj odprave izkoriščanja.
  • Komunizem kot označevalec gibanja za odpravo zdajšnjega stanja (kapitalističnega produkcijskega načina in meščanskega družbenega reda).
  • Komunizem kot horizont univerzalne emancipacije.
  • Enakost (1. kot izhodišče političnega delovanja, 2. kot odprava družbene neenakosti).

Komunizem označuje nalogo odprave zasebne lastnine, ki je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj odprave izkoriščanja. Nadalje komunizem 3 za nas ni stanje, ki naj bo vzpostavljeno, ideal, po katerem naj se ima ravnati dejanskost. S komunizmom poimenujemo dejansko gibanje, ki odpravlja zdajšnje stanje. Pogoji tega gibanja se podajajo iz zdaj obstoječih predpostavk, gre za nauk o pogojih osvobajanja podrejenih družbenih skupin. To gibanje si ne postavlja enakosti zgolj kot oddaljen cilj, temveč predpostavka enakosti predstavlja osnovno načelo političnega delovanja – s te pozicije komunisti postavljajo zahtevo po emancipaciji vseh ljudi (odprave izkoriščanja) 4. Ne gre za postopno razširjanje privilegijev posameznih skupin, ampak horizont totalizirajoče revolucije, ki za G. M. Tamasa pomeni 1.) prelom s parcialnim, 2.) univerzalni miselni horizont in 3.) nalogo univerzalne emancipacije (komunizem kot ideja emancipacije vseh), ki jo moramo izboriti 5.

Trenutna premoč kapitala nikakor ne pomeni, da pogoji možnosti komunizma ne obstajajo več, ravno nasprotno. Naloga v tem vmesnem obdobju (interregnumu) je geslu TINA zoperstaviti Idejo, ki pomeni »afirmacijo, da je nova resnica zgodovinsko možna; brez Ideje je namreč dezorientacija množic neizogibna.«

Ideja komunizma predstavlja sintezo politike, zgodovine in ideologije, iz česar Badiou izpelje s tem povezane tri osnovne sestavine: politična (praksa in misel kolektivne emancipacije), zgodovinska (poseg v obstoječe stanje) in subjektivna (individualna subjektivacija) sestavina, torej komunistična ideja kot tisto, kar »tvori postajanje-politični-Subjekt posameznika in istočasno tudi njegovo projekcijo v Zgodovino«.

Komunizem kot označevalec, ideja in hipoteza, je neločljivo povezan z oblikami organiziranja, ki ustrezajo zadani nalogi realizacije političnega projekta – gre torej za organizacijsko vprašanje. Ne gre za generično afirmacijo neke ideje, ampak skozi komunistični horizont oblikovati predloge organizacijskih oblik, ki bodo ustrezale današnji situaciji.

Današnja zgodovinska situacija terja reinvencijo komunizma – prilagoditev razmeram naše dobe prek novih artikulacij radikalne družbene transformacije, ustreznih organizacijskih oblik in simbolike. V realnosti moramo locirati antagonizme, ki komunistično Idejo delajo za nujno, in pri tem nam mora analiza konkretnih okoliščin služiti kot temelj našega delovanja: ne gre zgolj za motrenje Ideje, temveč za njeno udejanjanje v praksi. Komunizem kot horizont, ki jasno postavi nalogo odprave privatne lastnine, in komunizem kot gibanje za odpravo meščanskega družbenega reda; znotraj tega horizonta univerzalne emancipacije se oblikuje in udejanja tudi konkretne socialistične predloge.

Gre za mišljenje in poskus vzpostavitve univerzalne skupnosti, ki se seveda artikulira in udejanja tudi lokalno, vendar pa nacionalni okviri (in nacionalne države) ne smejo predstavljati skrajnega dometa politične imaginacije. Iz tega izhaja tudi nujnost mednarodnega povezovanja podrejenih družbenih skupin. Pot do tja je nejasna oziroma se trenutno zdi nemožna (glede na trenutni okvir objektivno možnega, ki ga moramo preseči), kar pa ne pomeni, da moramo v današnjem času opustiti ta horizont.

Kje smo torej danes?

Naloga je jasna, družbene razmere pa primerne za radikalen poseg v zgodovino: »Vse pod nebom je skrajno kaotično, situacija je izvrstna«.

 

Viri in literatura (citiranje v prispevku je dokaj ohlapno, tudi avtorstvo ni pripisano povsod):

Kolumne:

  1. To bomo obravnavali v drugem prispevku ↩
  2. If the ruling class has lost its consensus, i.e., is no longer “leading” but only “dominant,” exercising coercive force alone, this means precisely that the great masses have become detached from their traditional ideologies, and no longer believe what they used to believe previously, etc. ↩
  3. The common of communism concerns both goods and welfare – their shared use, their democratic management – and the rejection of labor under a boss, the invention of new monetary measures as much as the autonomy of collective intelligence and its constructiveness (scientific, political, economic, artistic). Displaying the future, making it live in singular struggles, means – we heard it a moment ago with Gramsci – consolidating “institutional experiences of the oppressed classes.” It means, as well, reconquering the future, prefiguration, after too many years influenced by dystopia, with a present that holds tight and breathless, as if it were a cage; A communist project, then, is a new constructivism, where production, reproduction, political decision, and forms of life are (finally) made inseparable. ↩
  4. Ne izboljšanje položaja podrejenih družbenih skupin doma na račun povečanja izkoriščanja drugje ↩
  5. Argumentacija je podrobneje razvita v predavanju Tamasa (povezava med viri) ↩