Zatiranje, odpor, vodstvo – prispevek k strategiji razrednega boja

“Ideja Črnske osvobodilne vojske je vzniknila iz pogojev črnskih skupnosti: pogojev revščine, nedostojnih stanovanj, množične brezposelnosti, slabe zdravstvene oskrbe in inferiorne izobrazbe. Ideja se je rodila, ker temnopolti niso svobodni ali enaki v tej državi. Ker je v zaporih te države 90 odstotkov moških in žensk temnopoltih ter iz tretjega sveta. Ker na naših ulicah streljajo 10-letnike. Ker je droga nasičila naše skupnosti, kjer preži na razočaranja in frustracije naših otrok. Pojem Črnske osvobodilne vojske se je pojavil zaradi političnega, družbenega in ekonomskega zatiranja temnopoltih ljudi v tej državi. In kjer je zatiranje, tam bo odpor”

Črna panterka Assata Shakur v tem odstavku poda temeljno spoznanje vsakega političnega praktika – kjer prihaja do zatiranja, tam se oblikuje odpor.  To zatiranje ni po nujnosti neposredno, fizično zatiranje. Kakor se zatiranje črnskih skupnosti izrazi na mnoge različne načine, od policijskega nasilja pa do problemov z drogo, tako se na raznovrstne načine izrazijo vse oblike zatiranj, ki izvirajo iz raznovrstnih neenakih razmerij sil v svetu danes. Oblik odporov je mnogo in ni vsak odpor nujno uspešen, prepričani pa smo lahko, da kjer vlada zatiranje, se vrši takšen ali drugačen odpor.

Da bi ta enačba držala, in skoraj nemogoče bi jo bilo empirično ovreči, mora zatiranje potekati na relaciji med družbenimi skupinami. Če zatiranje razumemo le na individualni ravni, potem ne obstaja možnost organiziranega, zgodovinsko relevantnega odpora. Lahko bi rekli, da je absolutno zatiranje ravno tisto, ki uspe razbiti družbeno skupino, osamiti njene elemente in onemogočiti komunikacijo med njimi, se pravi z atomizacijo in individualizacijo onemogočiti pogoje odpora.

Primeri absolutnega zatiranja so relativno redki in normalen zgodovinski proces poteka na nivoju družbenih skupin. Danes je upornih skupin mnogo: delavci, ženske, manjšine, begunci in ostali migranti, lokalne skupnosti … Vse te skupine so v nekaterih obdobjih bolj uporne, takrat ko postane zatiranje tako nevzdržno, da ni več mogoče ohranjati miru, ali ko se uspejo organizirati v boju za svoje interese, spet v drugih obdobjih, ko je zatiranje razmeroma vzdržno ali ko je organiziranje razbito, so uporne manj. Lahko so v odporu uspešne ali neuspešne. A dejstvo je, da lahko v daljšem časovnem obdobju opazujemo ponavljajoče se izraze odpora teh družbenih skupin.

Kot družbeno skupino lahko imenujemo vsako skupino, ki jo določajo podobne materialne okoliščine. V grobem se družba v sistemu, kjer je kapitalistični način produkcije dominanten, deli na dve splošnejši družbeni skupini, kategoriji, ki ju imenujemo razreda – kapitalistični in delavski. Bolj ozko določene frakcije teh razredov pa bomo imenovali družbene skupine. Kapitalistični razred opredeljuje lastništvo produkcijskih sredstev – sredstva za preživetje dobijo iz upravljanja produkcijskega procesa in profitov, ki iz njega izhajajo; delavski razred opredeljuje mezdno delo in podreditev življenja zahtevam kapitala. Delavski razred so torej tisti elementi družbe, ki morajo sredstva za svoje preživetje pridobiti s prodajanjem lastne delovne sile na trgu, kapitalistični pa tisti, ki živijo od profitov, ki so jih materialno ustvarili delavci. Ta razloček lahko imenujemo apriorni razloček, saj je neodvisen od volje konkretnih ljudi – nihče se ne more odločiti, da ne bo več del delavskega razreda. Nekaterim posameznikom lahko sicer v določenih okoliščinah uspe prehod iz delavskega v kapitalistični razred, a to ni zgolj produkt njihove volje. To razločevanje poteče pred zavestjo posameznikov ali družbenih skupin, v sferi produkcijskega sistema.

A ti razločki niso edini, ki drobijo družbeno kohezijo. Razlike obstajajo tudi znotraj samega razreda in različne frakcije teh razredov bomo, kot rečeno, poimenovali družbene skupine. Če kategorijo razreda definira enako razmerje do procesa dela, družbene skupine, ki so njegove frakcije, nato definirajo še druge okoliščine, kot so denimo lokacija (geografija) ali spol, njihova zgodovina, kakor se je razvijala že pred samim nastopom kapitalizma in v njem, določajo jih redistributivne sheme globalnih profitov, ipd. Podrejene družbene skupine so torej skupine delavskega razreda, ki se vzpostavijo okoli njim enakih materialnih problematik – te v veliki meri določajo obliko njihove zavesti, saj okupirajo velik del njihovega mišljenja. Frakcije obstajajo tudi znotraj kapitalističnega razreda, denimo industrialci in finančniki ipd., a se na te ne bomo osredotočali.

Odpor, ki uspe razviti kompleksnejše organizacijske strukture, sistem ustreznih organizacijskih metod in konsistentno, racionalno razlago širše družbenopolitične situacije je razviti odpor. Ta predpostavlja intenzivnejše gibanje družbene skupine in se po navadi manifestira v intenzivnejši organizaciji njenega vrhnjega sloja – strokovnjakih, organizatorjih, aktivistih, umetnikih. Razviti odpor v obliki organiziranih skupin formira svoje družbene možgane in mišice. Gradi se sam iz sebe za potrebe samoosvoboditve družbene skupine. Njegova izgradnja ni linearna in enakomerna, saj to onemogoča obstoječe razmerje sil, ki družbeno skupino drži v političnem suspenzu. Začenja lahko na različnih koncih, mnogokrat propade in znova vznikne, dokler se ne vzpostavi dovolj trdno, da lahko zahteva politične spremembe.

Nekje v razvoju gibanja družbene skupine se konkretnim aktivnim elementom zastavi vprašanje, kako delovati, da bo gibanje napredovalo in zmagovalo in da ne bo do te mere odvisno od zunanjih dejavnikov, da postanejo uspehi zgolj naključni. Na tej točki se družbeni skupini pokaže problem teorije: kako razumeti dano družbeno-politično situacijo za potrebe razvoja lastnega organiziranja in osvobajanja iz političnega suspenza. Odgovor je v različnih zgodovinskih obdobjih različen, a njegovo reševanje je vedno po nujnosti podobno. Od prakse k teoriji in nazaj.

Operativnost kot teoretsko informirana praksa

Vsaka organizacijska enota neke družbene skupine se prej ali slej začne ukvarjati s kompleksnimi problematikami, ki jih ni mogoče razrešiti neposredno z golim pritiskom ali močjo strokovnega argumenta, ampak potrebujejo strateško razumevanje širšega boja in uporabe lastne sile za dolgoročno doseganje temeljnih sprememb. Tovrsten boj pomeni ukvarjanje z zapletenimi organizacijskimi problematikami, z globljim strokovnim znanjem ter veščinami vodenja in upravljanja. Nemogoče ga je torej vzdržno in dolgotrajno voditi brez lastne filozofije, nujne za razjasnjevanje problematik, analizo terena, na katerem se boj odvija in načrtovanje delovanja.

Ker je politično delovanje omejeno s konkretnimi določili, ki vplivajo na sam teren boja – denimo karakteristike nasprotnikov, zaveznikov, karakteristike države in nacionalne volje, vsakokratna hipna razmerja sil ipd. – je vsebina, s katero se v svojem boju srečuje družbena skupina, konkretna in empirična. Problemi vseh skupin delavskega razreda so vedno konkretni problemi in ravno ti problemi so materija za delovanje organizacijskih enot. Če želimo to materijo ustrezno razumeti, potrebuje takšna enota torej vrsto teorije, ki je sposobna te probleme identificirati, jih postaviti v perspektivo zmožnosti in omejitev ter iznajti ustrezne metode za rešitev problematike.

Skupine v razrednem boju potrebujejo torej vrsto teorije, ki je intimno speta s prakso političnega in organizacijskega delovanja. Vrsto teorije, ki jo iščemo, bomo poimenovali operativna teorija oziroma operativni nivo teorije.

Operativni nivo teoretične produkcije lahko opišemo kot koherentno skupino splošnih propozicij, ki jih uporabljamo za razlago danega področja ali pojava. Subjekt natančno obravnava konkretni objekt, da bi spoznal njegove temelje in relacije, ki jih tvori z drugimi objekti. Operativni nivo teoretske produkcije torej ni zgolj razlagalni, ampak ga moramo razumeti tudi kot praktični izraz, kot akcijo, utemeljeno na celoviti analizi vseh vidikov razrednega boja, njegovih vzorcev, notranje strukture, razmerij ter sovisnosti raznovrstnih elementov in komponent. Veljavna teorija na operativnem nivoju razloži, kako izvajati in dobiti bitke v razrednem boju, osredotoča se torej na razlago metod, načrtovanja, priprave in izvedbe akcij.

V kolikor takšna teorija umanjka, družbena skupina, ki jo neka organizacijska enota predstavlja, nima lastne filozofije, ki bi vodila mišljenje njenih elementov v razločevanju med vzrokom in posledico, trivialnim in pomembnim, centralnim in perifernim. Operativni nivo teorije je potemtakem nujni pogoj za uspešen razvoj samozavedanja družbene skupine, saj v razrednem boju gotovosti ne moremo pričakovati. Zato ima vsaka nehistorična filozofija omejeno praktično uporabnost za izvajanje razrednega boja. Njeni determinizmi namreč umrejo s časom.

Pruski vojni teoretik Carl von Clausewitz je trdil, da ima vsaka doba svoj način vojne. Nova teorija vojne se pojavi kot rezultat kombinacije drastičnih sprememb v mednarodnem varnostnem okolju, diplomaciji, notranji politiki, ideologiji, ekonomiji ter tehnologiji. Nova vojaška teorija je recimo nastala po Francoski revoluciji, Napoleonskih vojnah, ter obeh svetovnih vojnah. Če sklepamo po analogiji, lahko rečemo, da ima vsaka doba oziroma vsaka specifična situacija prav tako svoj način razrednega bojevanja, ki je odvisen od institucionalnih, diskurzivnih, etičnih, produkcijskih in drugih pogojev, se pravi, ki ga uokvirja specifično zgodovinsko določeno razmerje sil (sile namreč določajo institucije, diskurz, vrednote in organizacijo produkcije). Vojaški poveljniki so namreč bili, “kakor vsi uspešni praktiki, predvsem ljudje svojega časa. V Napoleonovi epohi bi bilo usodno imitirati tehnike Friderika velikega, danes pa bodo do neuspeha privedle aplikacije tehnik iz Napoleonove epohe. Uspešna akcija mora najprej ustrezati času in prostoru, zato pa mora biti v skladu s sodobnimi okoliščinami.”¹

Če situacijo analiziramo po teh načelih, se moramo vprašati kateri pojmi ali pojavi najmočneje določajo pozicijo organizacijske enote podrejene družbene skupine danes.

Vsaka podrejena družbena skupina se bori na nacionalnem nivoju z vladajočimi skupinami za politično subjektiviteto – obstoječi družbeni red, v katerem je v podrejenem položaju, hoče sprevreči na takšen način, da bo v njem enakovredno reprezentirana ali vladajoča. V tem polju skupina tvori neko silo, ki v boju z ostalimi podrejenimi in vladajočimi skupinami tvori notranjepolitično razmerje sil. A to razmerje je konkretno in intenzivno omejeno z mednarodnim razmerjem sil, ki ga v veliki meri določajo države. Katero torej predhaja? Prva stopnja analize realnih omejitev in zmožnosti neke družbene skupine oziroma njene organizacijske enote mora torej razčistiti, katere nivoje razmerij sil sploh poznamo, v kakšnih razmerjih so in na kakšen način vplivajo na možnosti emancipacije dotične podrejene družbene skupine.

Od političnega suspenza do mednarodne sile – trajektorij razrednega boja

Ker ljudje slej ali prej naletijo na materialne omejitve, ki jih nek družbeni sistem in način proizvajanja materialnih pogojev za preživetje postavlja avtonomnemu razvoju njihove družbe in okolja (tukaj ne govorimo zgolj o abstrakcijah, kot so denimo profitna mera, produktivnost, stopnja izkoriščanja ipd. Govorimo predvsem o konkretnih dogajanjih, proti katerim se vršijo odpori delavcev, lokalnih skupnosti ter druge civilne družbe, in ki lahko zamajejo temelje nacionalne hegemonije), morajo kontrahegemona gibanja delovati lokalno, na nacionalnem, notranjepolitičnem nivoju. Tisto, kar osvobodi družbeno skupino, ki se formira okoli neke zatiralske prakse ali razmerja, je zrušitev tega zatiralskega razmerja, se pravi napad na konkretne sile, ki to razmerje vzpostavljajo in vzdržujejo, te pa so v normalnih razmerah primarno lokalne.

Na nacionalnem nivoju obstajajo različne družbene skupine, ki zasedajo različna mesta v družbeni strukturi. V sodobni državi, katere red ne temelji zgolj na sili pač pa predvsem na soglasju, tisto razmerje sil, v katerem so ene družbene skupine vodilne, druge pa podrejene, imenujemo hegemonija. Pojem hegemonije opisuje kompleksno sovisnost različnih silnic v družbi, ki omogoča, da neka družbena skupina vlada ostalim, z njihovim pristankom. Kot takšen hegemonija ni le preprost pozitivistični pojem, ki bi opisoval stanje, ki ga lahko izračunamo z nekimi izmerljivimi podatki družbene strukture (razvoj produkcijskih sil, demografski podatki, ipd.), ampak v enačbo vzame tudi moralni nivo družbenega obstoja – to so vrednostni sistemi določene družbe, njeni kulturni vzorci, preživetvene in socializacijske prakse, ipd. Za pojav hegemonije ni dovolj, da neka družbena skupina prevzame strukturno pozicijo oblasti, potrebna je tudi aktivna privolitev podrejenih družbenih skupin, od katere ima vsaka do neke mere lastno zgodovino, v njen obči politični projekt.

Notranjepolitični nivo je torej strukturiran tako, da na njem različne družbene skupine tekmujejo za vodilno mesto. Te družbene skupine sicer nimajo enakih izhodišč in državni aparat večkrat opravlja ravno nalogo suspenza podrejenih družbenih skupin, a država ni le ta aparat, teren države poleg tega oblikuje še celotna civilna družba. Zato družbene skupine svoje interese nujno izbojujejo na terenu sodobne države.² Na tem nivoju je potrebno razčleniti razmerje notranjepolitičnih sil in ugotoviti, kako morajo biti te strukturirane, zato da lahko pretendirajo po politični relevanci in potencialnem vodstvu.

V razvoju pojma hegemonije Italijanski politični teoretik Antonio Gramsci razlikuje tri stopnje družbene zavesti, skozi katere morajo iti družbene skupine, da pridobijo obeležje političnega.

Prvi, najosnovnejši nivo Gramsci poimenuje ekonomsko-korporativni. Na tem nivoju je pripadnik neke frakcije razreda solidaren s pripadniki iste frakcije, solidarnost pa se še ni prenesla izven te frakcije (tovarnar s tovarnarjem, trgovec s trgovcem, ne pa tovarnar s trgovcem – ali učitelj z učiteljem, rudar z rudarjem, ne pa še rudar z učiteljem). Do druge faze pride, ko vsi člani neke družbene skupine razvijejo zavest solidarnosti, a le na ekonomskem nivoju. Na tem mestu se družbeni skupini zastavi t. i. »vprašanje po državi« torej, kako vplivati na univerzalno instanco, ki ureja življenje neke nacionalne družbe, da bi ta prinesla osvoboditev podrejene družbene skupine iz političnega suspenza. To vprašanje še vedno ne spravlja skupine na resnično hegemoni nivo, saj je tukaj vprašanje po državi namenjeno zgolj iskanju »politično-pravne enakosti« z ostalimi družbenimi skupinami. To pomeni, da skuša skupina le vplivati na zakonodajo, ne pa v popolnosti prevzeti državne oblasti in formirati nove države. Na tretjem nivoju družbena skupina razvije zavest, da gredo njeni aktualni in potencialni korporativni interesi preko zgolj korporativnega habitusa, da morejo in morajo postati interesi drugih podrejenih skupin. Ta faza terja ideološko in organizacijsko delovanje, zato da lahko različne ideologije – zavesti družbenih skupin – postanejo stranka, v kateri se skozi konflikte in dialoge sestavijo v bolj ali manj koherentno celoto ter se razširijo po vsej družbeni sferi. Enota, ki nastane v tem procesu, je sposobna na univerzalnem nivoju artikulirati in nasloviti tista vprašanja, okoli katerih se ustvarja družbeni konflikt.

Hegemonijo se v teoriji večkrat enači z vodstvom, kar naj bi tudi bil ustrezen prevod starogrškega izvirnika, a je ne smemo razumeti identično z veščino vodstva. Hegemonija v sebi namreč vsebuje oba momenta – vodstvo in dominacijo. Neka družbena skupina je vodilna, ko uspe s svojim delovanjem prepričati ostale družbene skupine na isti strani razrednega konflikta v smiselnost njenega boja tudi za njihove interese. Da postane ta skupina hegemona pa mora zasesti strukturno dominantno pozicijo, iz katere lahko tudi formalno vzpostavi novo razmerje sil. Hegemonijo znotraj države lahko v tem smislu poimenujemo tudi notranji mir ali kohezijo nacionalnih družbenih skupin. Ko ima ena izmed njih hegemono pozicijo, to namreč pomeni, da v državi vlada relativen socialni mir. Če tega miru ni, potem ne moremo govoriti o hegemoniji znotraj te politične enote.

Razredno razslojena družba po nujnosti proizvaja družbena protislovja in hegemonija je način njihovega obvladovanja. Ko nek konkreten politični projekt ne more več obvladovati protislovij, ki jih ustvarja, pride do krize hegemonije. Ta se lahko razreši skozi kontrahegemoni boj podrejenih družbenih skupin, če so te sposobne ustvariti in izbojevati lasten projekt, a v kolikor ta boj ne poteče, umanjka tudi projekt za razrešitev nakopičenih protislovij, ki bi bil po meri podrejenih družbenih skupin. Protislovja pa se bodo tako ali drugače morala razrešiti in v odsotnosti kontrahegemonega boja obvelja projekt vladajočih skupin. Te po navadi svoje vodilne pozicije niso pripravljene spustiti iz rok, zato rešitev poiščejo v posvojitvi nekega alternativnega zunanjega razvojnega modela, ki bi lahko krizo protislovij odložil še za nekaj časa, ali pa, predvsem v primeru velesil, v vojni za resurse oziroma dostop do novih trgov. Kriza torej pokaže na prepletanje, enotnost notranjepolitičnega in mednarodnega nivoja. Čeprav so sile, ki v suspenzu držijo podrejene skupine neposredno razvidne na notranjepolitičnem nivoju, jih naddoločajo razmerja sil na mednarodnem nivoju, saj so ta razmerja tista, ki vzpostavljajo splošnejši globalni družbeni red.

Mednarodna razmerja sil pa so razmerja med silami različnih političnih enot (primarno držav), ki gradijo mednarodni prostor. Te sile so produkt notranjih družbenih bojev, kakor smo jih opisali prej. Notranjepolitična hegemonija torej določa smer in moč nacionalne sile v mednarodnem prostoru, potemtakem pa je boj za nacionalno hegemonijo tudi boj za spremembo mednarodnega razmerja sil. Pomen tega je še posebej razviden v primerih oboroženih spopadov med različnimi mednarodnimi silami. Izvor vojn, ki so mednarodni pojav, ima v končni fazi notranjepolitičen vzrok. Države prihajajo v konflikt z drugimi državami zaradi kapitalističnega načina produkcije, ko hočejo rešiti težave s padajočo profitno mero, ki ogroža notranji mir (ko država ne dela več dovolj profita, da bi lahko plačevala policijo, vzdrževala socialne mehanizme in institucije, ki držijo družbo v političnem suspenzu, vodilne skupine ne morejo več vzdrževati svoje hegemonije). Države zato skušajo ekstenzivno ali intenzivno povečati profitabilnost. Intenzivno z višanjem izkoriščanja in tehnološkim razvojem, ekstenzivno z iskanjem novih trgov, povečanjem družbene baze, iz katere lahko pridobivajo presežno vrednost. V drugem primeru gre za strategije kolonialne ekspanzije (evropske velesile pred 2. svetovno vojno) ali povečanja območij vpliva – izvoza svojega razvojnega modela in naslanjanja na presežno vrednost ustvarjeno v drugih delih sveta (globalizacija). Teritorialna ekspanzija je za oblastnike v večini primerov smotrnejša od višanja produktivnosti doma, saj slednji način pomeni daljše delovnike, intenzifikacijo delovnega procesa in izgubo delovnih mest zaradi tehnološkega razvoja, ogrožajo družbeno kohezijo in stabilnost doma, ki lahko v končni fazi vodi k državljanjski vojni ali drugi vrsti revolucije oziroma družbenega prevrata. Ker pa sta prostor in družbena baza na svetu omejena, prihajajo države v nujne konflikte z drugimi državami.

Pojem hegemonije, ki smo ga do sedaj uporabljali za opisovanje procesov znotraj neke politične enote, procesov zatiranja in odpora med družbenimi skupinami na terenu države, opisuje lahko opiše tudi procese dominacije in zavezništev na meddržavnem nivoju, a z dvema pomembnima razlikama. Prvič, ne obstaja nobena formalna pozicija oblasti, ki bi neki državi omogočala izvajanje sile. Ta strukturna pozicija je vzpostavljena izključno s pozicijo moči – vojaške in ekonomske nadvlade. Drugič, sile na tem terenu so tako različnih intenzitet, da ne moremo govoriti o državi kot o splošnem gradniku mednarodnega sistema. Govorimo lahko le o silah, ki pa so lahko tako nacionalne države kot transnacionalni bloki, v nekaterih primerih pa celo močni korporativni subjekti ali paradržavne politične formacije. Silo, ki lahko skozi državno delovanje vpliva na druge države in družbene skupine, ki determinira voljo ostalih v skladu z lastnimi interesi, ki vzdržuje specifičen sistem mednarodnih dogovorov, poimenujemo velesila. Na mednarodnem nivoju v enačbo hegemonije torej ne vstopajo več različne družbene skupine neposredno, ampak preko politične enote, navadno državne politične forme.

Da bi se torej lahko orientirali po polju razrednega boja, moramo znati oceniti ne le notranjepolitična razmerja, ampak tudi splošnejše mednarodne trende, ki vplivajo na konkretni nacionalni nivo in s tem na nacionalne družbene skupine, ki se v teh pogojih borijo za hegemonijo znotraj državne jurisdikcije.

Zato mora operativna teorija ponuditi metodologijo, po kateri lahko določimo razmerja in hierarhijo mednarodnih sil. Izračunavanje moči in hierarhije sil pomeni spoznavanje dolgoročnih globalnih trendov, ocenjevanje relativne moči velesil, njihovih razvojnih modelov in relativne pozicije v danem mednarodnem ravnovesju. Šele ko razjasnimo te parametre se lahko namreč osredotočimo na načrtovanje političnega in organizacijskega delovanja. Razvoj te teorije je danes naloga organizatorjev iz družbenih skupin delavskega razreda in njihovih ostalih intelektualcev.

* * *

Zatiranje, ki je nujni produkt razredno razslojene družbe, rodi odpor. Na neki razvojni stopnji tega odpora, družbena skupina razvije zavedanje, da mora za ukinitev zatiranja odpraviti pogoje, ki ga omogočajo. Ti pogoji pa so produkt specifičnega razmerja strukturnih in ideoloških sil, ki družbeno skupino drži v političnem suspenzu. Za odpravo pogojev je potrebno torej razbiti obstoječe razmerje sil in ga postaviti na novo.

Družbene skupine se z zatiranjem srečujejo na nivoju države – ne, ker bi imela država ontološki primat nad ostalimi oblikami družbene asociacije, ampak ker je nacionalni režim tisti, ki vihti v rokah orodja za organizacijo družbe, orodja, ki si jih podrejene družbene skupine morajo prisvojiti, da lahko organizirajo in upravljajo družbo po lastnih merilih. Vendar je vsaka država, ne glede na svojo velikost, moč in pozicijo, konkretno omejena z mednarodnim razmerjem sil. Nobena družbena skupina, ki teži k samoosvoboditvi, ne more torej ignorirati situacije na mednarodnem nivoju, ki v veliki meri določa obnašanje nacionalnega državnega aparata in posledično civilne družbe.

Kontrahegemoni boj se torej sooča z dvema vrstama zunanjih omejitev, pri čemer so te na mednarodnem nivoju splošnejše in trajnejše, tiste na nacionalnem pa konkretnejše in bolj spremenljive. Da bi podrejene skupine v tem boju lahko razumele konkretne okoliščine, ki jih omejujejo, morajo ugotovitve iz analize mednarodnega prostora, aplicirati na analizo nacionalne družbeno-politične slike, nato pa intervenirati ravno v slednjo, v jurisdikcijo nacionalne oblasti. V tem procesu morajo izgraditi široko fronto podrejenih družbenih skupin in izoblikovati politični projekt, ki bo zanje smiseln, ter ga skozi osvojitev dominantne pozicije v tej družbi tudi realizirati. Pri tem delovanju so omejene z razmerjem mednarodnih sil, ki jih zaradi njihove močnejše pozicije, ne morejo spreminjati neposredno. Vsak kontrahegemoni boj na nekem zamejenem področju se mora torej zavedati objektivnih omejitev, ki mu jih nalaga mednarodni politični red in svoj projekt graditi tako, da lahko te omejitve ali preseže, ali pa se jim prilagodi.

1. Svečin, Aleksander Andrejevič – Strategija, Vojno Delo, Beograd, 1956↩
2. Državna forma se je v zadnjem stoletju močno razvila. Današnja teorija se mora zato ukvarjati s kompleksnejšimi razmerji sil, ki jih ne moremo v celoti nasloviti. V tem članku žal nimamo prostora za daljšo razpravo o pojmu države, čeprav se nanj večkrat sklicujemo, bo pa v sledečih člankih kompleksnost današne države in transdržavnih konglomeratov, natančneje določena na konkretnejših primerih.↩